Sam zborovodja od tega nima nič, nadaljuje misel. "To je neki osamljen vrh oz. je peščica zborovodij, ki od tega nekaj ima. Ko bo slovenski narod nehal peti, slovenskega naroda tudi ne bo več."
Tako je dejal Mirko Cuderman leta 2011. Marsikateri slovenski zborovodja je v tem času dobil Prešernovo nagrado, končno tudi Cuderman.
"Seveda sem vesel, ampak je tudi popolnoma nepričakovano. Nisem delal za nagrado, ampak za to, kar sta mi srce ali pa duša dala. Majhne skupine ljudi odločajo o tem in imel sem srečo, da me nekdo v tej mali skupini spozna in reče, pa dajmo. Sam sem bolj zadovoljen, da so bili ljudje zadovoljni. Koncertov smo imeli še pa še. To je bilo tisto, kar nas je gnalo, da je treba delati. Da ljudi to navdušuje.”
Mirka Cudermana odlikujejo glasbeno poustvarjalno, muzikološko, pedagoško in organizacijsko delo. Po študiju teologije je na Dunaju študiral še cerkveno glasbo in doktoriral iz muzeologije. Leta 1968 je ustanovil Zbor Consortium musicum, ki se je kot eden redkih pri nas posvečal instrumentalno-vokalni glasbi in posnel priljubljeno in razširjeno zbirko slovenskih cerkvenih pesmi. Mirko Cuderman je pomembno prispeval k obsegu slovenskih zborovskih del Komornega zbora RTV Slovenija, ki ga je prevzel leta 1984. Šest let pozneje je bil glavni pobudnik ustanovitve poklicnega koncertnega ansambla Slovenskega komornega zbora, zdaj Zbora Slovenske filharmonije. Vodil ga je vse do upokojitve in se znova posvetil slovenski zborovski ustvarjalnosti – v antologijah posnetkov slovenske posvetne zborovske glasbe ter duhovni v zbirki Musica sacra slovenica in slovenskih oratorijskih delih. Povezovanje s tujimi zborovodji in svetovno zborovsko zakladnico pa je najbolje presevalo v zasnovi koncertov vokalnega abonmaja.
Snemali smo v Trnovski cerkvi, kjer so bile blazne težave s prometom, ki se je slišal. Če pa prometa ni bilo, je pa pes lajal. Smo začeli snemati in smo šli domov, ker ni šlo.
Mirko Cuderman je bil predavatelj na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani in je pomembno prispeval k ustanovitvi njenega Oddelka za cerkveno glasbo. Med njegovimi poustvarjalnimi dosežki ne moremo mimo umetniškega vodstva Slovenskega okteta. Je eden najbolj strastnih zbiralcev in raziskovalcev vokalne glasbe in si je v desetletjih oblikoval izjemno glasbeno knjižnico, ki presega 100.000 enot. Leta 2013 jo je podaril slovenski strokovni javnosti kot Slovenski zborovski arhiv, ki pa zadnja leta žal čaka na ponovno obuditev.
Vedno smo naleteli na pomislek, zakaj še en zbor, saj jih imamo 2000. Zakaj še en zbor. Mi smo predvsem izvajali stvari, ki jih drug ne bi zmogel ali pa vsaj zelo težko. Da smo lahko povabili najuglednejše svetovne zborovodje. Vse, kar je imelo ime, je dirigiralo pri nas. Vsak je rad še enkrat prišel.
Cuderman pravi, da v Sloveniji ni dobil formalne glasbene izobrazbe, prišla je šele pozneje na Dunaju. O tem, kakšni so bili njegovi glasbeni začetki v Preddvoru na Gorenjskem, pa prav iskrivo, duhovito odgovarja: "Vzel sem staro pesmarico iz Mohorjeve družbe, ki smo jo imeli doma. Že spredaj jo je malo manjkalo, zadaj tudi. Prva pesem je bila Venček na glavi, sem jo znal na pamet, je bila pa v D-duru, ker je bila prirejena za moški zbor. Sam sem jo pel v molu in mi nikakor ni prav zvenelo. Na neki točki sem slučajno zagrabil fis in se mi je posvetilo. Tako sem se učil, čisto sam. Vztrajal sem in po enem mesecu sem rekel očetu, naj pride v šolo, da bo videl, koliko znam. Vstopi notri in zaigram pesem, ga na koncu vprašam, katera je bila. In reče: "Ne vem." Tako je izvedel, da se učim. In potem mi je pevka, ki je intonirala, dejala, ali bi jim jaz dajal intonacijo. Pa sem bil za. Lažje pesmi bi pa tudi lahko že spremljal."
Mirko Cuderman je v Ljubljani poleg študija teologije obiskoval zasebni pouk harmonije in kontrapunkta pri Stanku Premrlu, pri Antonu Ravniku je igral klavir, največ, kot pravi, pa se je naučil pri Francu Komovcu, ki je v semenišču vodil zbore. Še več se je pozneje naučil pri Hansu Gillesbergerju.
"Na Dunaju sem dobil pravega učitelja za zborovodstvo … Imel je vse, kar mora zborovodja imeti. Predvsem je imel absoluten posluh. Ni potreboval nobenega instrumenta. Z njim smo imeli vaje v sobi brez enega klavirja. Sam je dal intonacijo in smo peli. Ko smo malo odstopili od prave intonacije, je dal takoj roko gor in smo vedeli, da moramo popraviti. Seveda se človek tako nekaj nauči. Ampak to je tako prirejeno, da je lahko delal brez vsakega truda. Pri njem sem tudi delal, me je stalno potiskal naprej. Ni imel časa, pa je meni zaupal. Vsak večer. Skoraj na noben koncert nisem več mogel, ker sem večer za večerom delal z zbori. In to z dobrimi zbori.”
Kmalu po vrnitvi z Dunaja je postal Regens Chori v ljubljanski stolnici. "Naredil sem načrt, da bi posneli slovensko cerkveno glasbo. S stolnim zborom tega ne bi mogli narediti. Ni imelo smisla, da bi jaz selekcioniral in določal, kdo lahko snema in kdo ne. To bi bilo žaljivo. Zato sem predlagal, da sestavimo manjši ansambel Consortium musicum. Tako smo zbrali mlade ljudi in začeli snemati. Leta 1968 smo posneli prvo ploščo, posneli smo jih pa 20. Vse to je bilo prvič posneto, v težavnih razmerah, ker nismo imeli študija. Snemali smo v Trnovski cerkvi, kjer so bile blazne težave s prometom, ki se je slišal. Če pa prometa ni bilo, je pa pes lajal. Smo začeli snemati in smo šli domov, ker ni šlo.”
Odlično delo z Zborom Consortium musicum je Mirku Cudermanu prineslo tudi vabilo k radijskemu zboru. Z njim je vrsto let odlično sodeloval, vendar pa, kot sam pravi, "so vsako leto sklenili pogodbo, in to je bilo dve uri in pol na dan, trikrat na teden". Ugotovil je, da so pevke preveč utrujene, da bi lahko po službi in številnih opravkih zvečer še zbrano odpele. "Takrat se mi je porodila ideja, da če bi lahko počeli samo to, bi bili profesionalci in bi bilo veliko boljše."
Ampak pot do slovenskega poklicnega zbora ni bila ne lahka ne kratka. “Pet let smo se tolkli za zbor in moram priznati, da sam ne bi mogel tega uresničiti, ampak je veliko naredil gospod Milan Stibilj z ministrstva za kulturo. Več nas je bilo, ki smo želeli to narediti. Ampak vedno smo naleteli na pomislek, zakaj še en zbor, saj jih imamo 2000. Zakaj še en zbor. Mi smo predvsem izvajali stvari, ki jih drug ne bi zmogel ali pa vsaj zelo težko. Da smo lahko povabili najuglednejše svetovne zborovodje. Vse, kar je imelo ime, je dirigiralo pri nas. Vsak je rad še enkrat prišel.“
Tuje dirigente še danes lahko doživljamo na abonmajskih koncertih Zbora Slovenske filharmonije, prej Slovenskega komornega zbora. S snemanji poklicnega zbora pa si je Cuderman zadal podobno nalogo kot z Zborom Consortium musicum. "Šlo mi je v glavnem za to, da bi posneli predvsem slovensko zborovsko pesem. Zato je prišlo do te antologije, ki ima 96 plošč. Mislim, da ima vsakdo, ki se želi informirati, to glasbo na razpolago. Lahko bi delali tudi druge stvari, bi snemali svetovno literaturo. Recimo Schumanna, Schuberta, Wolfa, Bacha itd., ampak to je že zunaj vse posneto."
Kaj je Cudermana gnalo več kot 80 desetletij in kaj priporoča vsem slovenskim pevcem in zborovodjem? "Delo, delo, samo delo!"
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje