Strastna, angažirana Primorka je prepričana, da je treba krivicam v družbi narediti konec, ključno pa za to pa je, da ljudje stopimo skupaj. Posameznik nima veliko moči, ampak tisoč posameznikov pa že lahko spremeni stvari, je prepričana. "Če bi se mi (umetniki) zavedali, kakšno moč imamo, ne bi bili tako tiho. In tudi o tem pojem na svojem koncertu. "Če utišate pevca, utišate življenje," gre za južnoameriško pesem." S kitaristom Ravijem Shrestho in Tilnom Stepišnikom bo v torek, 5. 12., ob 20.00 nastopila v Klubu Cankarjevega doma.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Po pravljičnih sedmih letih izdajate nov album, naslovljen Kako diši svoboda, kakšne barve je mir?
Te pesmi sem poslušala že dolgo, so mi bile všeč. To je v bistvu moj aktivizem prek umetnosti, kjer sem najmočnejša. Čutila sem potrebo, da naredim koncert s pesmimi z vsega sveta iz vojnih in povojnih časov, ki govorijo o nesmislu vojn in razdvajanja, o nesmiselnosti tega, da se ljudje pobijamo. Pomen svobode in miru, ki ga domnevno imamo, svobode malo manj, miru malo več, to lahko rečem za nas, medtem ko nekateri miru še vedno nimajo. V drugem delu pojem te pesmi kot odgovor umetnika po vojni, ki še vedno pozivejo k miru, k razmisleku, in pozivajo k negovanju ljubezni. Lennona in druge avtorje sem poslušala že dolgo, čutila sem isto in ugotavljala, da se v desetletjih ni spremenilo nič: ves čas se borimo za iste stvari. Kot kaže, se iz zgodovine nič ne naučimo. Zato je moj poziv znotraj koncerta, naj ljudje razmislijo o vrednotah, ki v tem času lažnih vrednot izginjajo: solidarnost, tovarištvo, sočutje, povezovanje, strpnost, sprejemanje. Tudi z veznim besedilom, napisal ga je Tomaž Letnar, ki je zelo močno, polagam ta ključna sporočila še dodatno na dušo poslušalcem.

Kako ste pa izbrali pesmi?
Te pesmi v glavnem vsi poznamo, ene so bolj znane, druge manj, iskala pa sem, da bi bile iz čim več držav. Pojem jih v izvirnih jezikih, in sicer polovico vsake pesmi, druga polovica pa je prepesnjena v slovenščino. To so pesmi, kot so Bella Ciao, Katjuša, potem pa so druge pesmi, kot je iz Južne Amerike Libertad. Kaj sploh je svoboda? Svoboda je v pesmi, v tej kavi, ki jo pijeva, v otrocih, ki se igrajo na travniku. Če jo le vidimo in jo znamo prepoznati.

Želela sem, da bi te pesmi ljudje prepoznali, pesmi so sicer preoblečene v nove preobleke, nastopam s kitaristoma Ravijem Shrestho in Tilnom Stepišnikom, ki sta te pesmi tudi priredila za dve kitari. Velik poudarek je na interpretaciji pesmi, temu se zelo posvečam. Se mi zdi, da so poslušalci željni teh čustev, ob pravem času sem naredila to zgoščenko. Veliko ljudi je namreč začelo več razmišljati o strpnosti, o sprejemanju, o ljubezni kot vodilu življenja. Sovraštvo naredi najprej veliko škodo tebi, potem pa še vsem drugim. To se mi zdi ključnega pomena.

Dejali ste, da je polovica vsake pesmi v izvirnem jeziku, polovica pa je prevedena v slovenščino. Ste za prevod poskrbeli sami?
Eni prevodi obstajajo, nekatere sta mi prevedla Tomaž Letnar in Igor Saksida. Mi smo družbena in družabna bitja in nismo narejeni za individualizacijo, kar od nas hoče družba, ker nas kot take lažje upravlja in vpliva na nas. Če smo pa združeni, ko izmenjujemo misli in se povezujemo, pa postajamo premočni za vladarje, ki bi radi imeli samo kimajoče ovce. Skupaj lahko premikamo gore in boljše prihodnosti nam ne izboril nihče drug kot mi sami.

V letih ekonomske krize so bili uvedeni številni varčevalni ukrepi, zdaj, ko so pa gospodarski kazalniki veliko boljši, pa so številni ukrepi še vedno v veljavi. Če je bil več let močno prisoten strah, recimo pred izgubo službe, in so zato ljudje marsikaj potrpeli, pa se počasi dviguje glas državljanov glede njihovih zahtev.
Upam, da je ta moj poziv na mestu. Sami se moramo predvsem znebiti strahu, tega se pa lažje znebiš, če nisi sam, temveč si skupaj. Glede te zgodbe o krizi: to je en larifari. Kriza za moje pojme ni bilo tako huda, ampak se je to napihnilo, zato da se je lahko ljudem jemalo in nikoli več vrnilo. Pozabili smo, da so nam dali 22-odstotni krizni davek, ki je še vedno v veljavi. In nihče ne reče, ni več krize, znižajte davek. Zdaj je žaba že skuhana, navadili smo se, in davek je ostal. In takih anomalij je še veliko.

Mislim tudi, da se umetno ustvarja vtis, kako se je zmanjšala brezposelnost. Ste gledali Tednik, kako sužnjelastniški odnos imajo do delavcev v trafikah? Pa prisiljevanje v s. p.-je, ni več rednih delovnih razmerij, potem je tudi cela vrsta nekajmesečnih zaposlitev, pa zaposlovanje prek javnih del, seveda za minimalno plačo. Če to seštejemo, na zunaj se zdi, kot da smo rešili problem brezposelnosti. A ga nismo, kajti tisti bo po treh mesecih spet na cesti, z minimalno plačo ne moreš preživeti. Gre za veliko laž naših samoizvoljenih vladarjev, jaz jih namreč nisem izvolila. Meče se nam pesek v oči, po drugi strani pa se ni zajezilo odtekanje denarja, se ni zajezila kraja denarja, se niso strogo zahtevali dokazi izvora premoženja. Zakaj se ne obdavči Cerkev, če ima v lasti toliko premoženja? Zakaj nekaterim ostajajo privilegiji?

Najbolj se udriha po srednjem sloju, ki največ prispeva v državno blagajno. Vsake toliko še molimo glavo iz vode. Delamo enkrat več za isti denar, ampak še vedno rešujemo državo, ker smo najbolj obdavčeni. In ne moremo priti na zeleno vejo. Ljudje bi morali razmisliti in prenehati s strahom in prenehati pristajati na 12-urni delavnik. Proti takim delodajalcem bi morala država ostro nastopiti. Kam smo prišli?

Upam, da se bo za trafikanti organiziral še kdo. Zadnjič sem brala, kaj se dogaja v domovih za ostarele. Plačuje se po 1.500 evrov za dve plenici in tri obroke?! Za ta denar živim kot kraljica v najetem stanovanju.

Skratka, razmere so res resne. Tvoj sovražnik je sistem, kapitalistični sistem. In ta sistem, po katerem se vsi zgledujemo, nas vse teži. Kako se boriti proti temu? "Ja, saj ne moremo nič." Če bo tisoč ljudi reklo, da lahko, potem bomo. Če pa tisoč ljudi pri sebi reče, ne bo šlo, potem ne bo šlo. Posameznik ne more nič narediti, pravijo številni. Toda če je tisoč posameznikov, potem se da marsikaj narediti. Ljudje moramo prenehati sprejemati ta sužnjelastniški odnos. V fevdalizmu so jim vzeli 10 odstotkov, pa so se jezili. Zdaj nam pa jemljejo mnogo več. Dokazano je, kako preplačujemo davek na davek. Mislim, da okoli 70 odstotkov damo državi. 4. na svetu smo po obdavčitvi. Na en evro, je nekdo napisal, damo 74 centov državi. Potem pa razmislimo!?! Nekdo je izračunal, da mi tri četrt leta delamo državo, samo četrt pa zase. To je absurdno.

Vi ste šli na svoje leta 2007, ko se je kriza šele začenjala? Kako gledate na to v retrospektivi?
Ja, čisto nora (smeh). Ker sem utopist, sanjač, saj nisem vedela, kaj bo. V tistem obdobju nisem bila zadovoljna v gledališču, vse je šlo na slabše in rekla sem si, da ne želim stagnirati in zato sem bila pripravljena tvegati. Šla sem v bistvu v najbolj neugodnem času. Prvo leto je še šlo, potem drugo leto je bilo pa veliko težje, pobirala sem se s tal. Ampak sem si rekla, če sem to preživela, potem bo vse v redu. Znala sem se moralno bodriti, vedela sem, da si s strahom ne bom nič koristila. S tem upanjem sem šla naprej, in vedno se najde rešitev. Pozneje ko sem javno povzdignila glas, tudi pri protestih, sem bila deležna tudi groženj, tudi angažma sem izgubila zaradi svojega aktivizma. Moram pa reči, da mi je z angažmaji najbolj pomagala direktorica gledališča Katja Pegan. Edina je, ki je tako poskrbela za samozaposlene v kulturi, ne samo mlade, ampak tudi nas malo starejše, za katere so vrata v gledališčih zaprta, ne glede na vsa priporočila, ki jih imamo. Dala mi je veliko možnost kot samozaposleni, da sem gostovala v gledališču in delala. Ampak dolgoročno seveda ni šlo. A si vedno rečem: ko se nekaj zapre, se drugo odpre. Glavo je treba gor držati. Ko je najhuje, se je najtežje bodriti, ampak je treba. Takrat si vzamem nekaj dni, da se smilim sama sebi, potem si pa rečem, da je dovolj. Vzamem v zakon privlačnosti: če boš oddajal negativno energijo, potem boš tako tudi privlačil.

Tudi v teh težkih preizkušnjah sem se znašla, je pa res, da vedno migam, si zamislim nove projekte, kot je bil tudi ta koncert. Vmes je prišlo še snemanje nadaljevanke, tako da na koncu nisem imela časa za nič. Nikoli ne veš, kdaj bo telefon zazvonil. Vedno je treba migati. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pravijo.

Znani ste po svojem aktivizmu za boljšo družbo. A ste v svetu umetnikov bolj med redkimi, kajne?
Tukaj moram reči, da sem zelo razočarana nad kolegi, seveda so izvzete svetle izjeme. Zdi se mi namreč, da so tudi umetniki padli v neoliberalno kapitalistično izkoriščanje, ki se dogaja tudi v gledališču, ker je ta družba kulturo "pametno" že pred leti razglasila za zajedalski sektor. Tu so v ta strah za angažmaje padli tudi umetniki. Ampak mislim, da je umetnikova dolžnost, da nastavlja ogledalo družbo in da je kritičen. In da moramo biti svetilnik v temi. Saj se dogajajo takšne predstave, a jih je premalo. Strah nas je dati na repertoar preveč udarne predstave, ker potem mogoče ne bi dobili denarja od tega in tega. To ni prav. Ni prav, da so umetniki utihnili, in da se borijo vsak za svojo rit. Ampak jaz ves čas pravim, da imamo umetniki res veliko moč. Če mi na odru znamo prepričati celo dvorano, in to večkrat, potem imamo to karizmo, moč. To sem videla pri svojih govorih. Ko sem imela prvega, sem se tresla kot šiba na vodi. Ampak govorila sem iskreno iz srca. In požela navdušenje. Če bi se mi zavedali, kakšno moč imamo, ne bi bili tako tiho. In tudi o tem pojem na svojem koncertu. "Če utišate pevca, utišate življenje," gre za južnoameriško pesem. Pevec, simbolično kot umetnik, mora povzdigniti glas za vse krivice, za vse trpeče … Sama ne bi mogla mirno spati, če bi vedela, da imam to moč, da lahko s svojim nastopom, izjavo, nekaj naredim v tej družbi. Treba je pustiti pečat v družbi. Ne vem, zakaj imam ta pravičniški duh v sebi, že od rojstva je meni in me spremlja že vse življenje. Kot rada rečem: v puberteti sem bila upornica brez razloga, zdaj sem pa z razlogom.

Tvoja odločitev je, ali boš gojil sovraštvo ali ljubezen. Ne glede na to, četudi se ti dogaja kaj slabega. Dobrota se vrača, ampak včasih z druge strani. Če delaš dobro, se ti slej ko prej vrne, tudi iz nepričakovane smeri. Odpuščanje je ne nazadnje krščanska vrednota. Zakaj tako poudarjam te vrednote? Ker ravno pri tistih, ki najbolj hodijo v Cerkev, čutim največ sovraštva. Kako lahko vsak teden v cerkvi poslušaš mašo, potem pa gojiš v sebi sovraštvo, hujskaš druge in delaš razdor? Zakaj? Želim si več tega, kar vera uči, in manj tradicionalnega obiskovanja cerkva.

Če deluješ z ljubeznijo, ne glede, če te je nekdo poteptal, se dvigneš močnejši in greš naprej. Če pa v sebi kopičiš to sovraštvo, to potem požre tebe. In od tod pridejo bolezni. Ne dovoli si, da te katera koli stvar spravi iz tira. Iz porazov se več naučimo kot iz zmag, če si to želiš videti. Ti moraš biti sprememba, ki jo želiš v svetu.

Kakšne načrte imate v prihodnje? Zasedba je majhna, kar pomeni, da se je verjetno lažje dogovarjati za gostovanja?
Poleg kitaristov sodeluje z nami tudi avtor projekcije Rudi Filipčič, ki zelo lepo dopolnjuje vsebino koncerta. Mislim, da sem dosegla namen s tem koncertom: da jim da misliti, seveda v pozitivnem smislu. Se je pa celoten projekt začel najprej kot koncert, potem se je pa razvila misel o zgoščenki. Pozimi smo se zaprli v studio, po vseh zapletih pa zdaj zgoščenka končno prihaja do občinstva. Tako da nas zdaj čaka še en promocijski večer. Vesela sem, da smo imeli prej več koncertov, preden smo šli v studio, saj smo bili že zelo utečeni. Čakajo nas koncerti na različnih koncih Slovenije, več pa smo jih že obiskali. Moja želja je, da bi nastopili v čim več krajih, da delimo čim več dobrih misli med čim več ljudi.