To so našli med ustvarjanjem Jakoba Ježa, Antona Lajovica, Marijana Lipovška in Marjana Kozine, katerih so pesmi so predstavili na koncertu v Slovenski filharmoniji. Od svetovnih skladateljev pa so v program koncerta vključili dela Johannesa Brahmsa, Josepha Haydna, W. A. Mozarta, Henryja Purcella, Alessandra Scarlattija, C. W. Glucka in Stanislavwa Moniuszka. Nastopila sta solopevca baritonist Robert Vrčon in altistka Mirjam Kalin ob spremljavi pianistke Jelene Boljubaš in klarinetista Zvoneta Richterja.

Svobodna interpretacija ljudskega izročila
Slovenska ljudska pesem ja na ustvarjanje slovenskih skladateljev vplivala vse od sredine 19. stoletja. Takrat so se avtorji omejevali predvsem na harmoniziranje ljudskih melodij in komponiranje v ljudskem duhu, spremembe pa je prinesla ustvarjalnost 20. stoletja. Pri ustvarjanju avtorjev, kot so Janko Ravnik, Marjan Lipovšek, Pavle Merku, Matija Tomc in Tomaž Habe, je postalo ljudsko izročilo le gradivo za svobodno ustvarjalno preoblikovanje, ki ga zaznamuje neizbrisen pečat ustvarjalčeve osebnosti. Presnovi je mogoče slediti od uporabe ljudskega besedila ali prvin ljudske melodike do vpletanja citatov v sicer popolnoma sodoben glasbeni stavek.

Svežina, domiselnost in senzibilnost
Koncert bo ponudil še neizmerno moč Purcellovega melodičnega oblikovanja, ki vedno znova preseneča s svojo svežino in domiselnostjo. Arije velikega mojstra italijanske resne opere Alessandra Scarlattija, kakršna je tudi canzonetta Chi vuole innamorarsi iz opere Il Flavio, ki so jo izbrali tudi za tokratni koncert, so s svojo mehko, spevno melodiko še danes osnova belkantističnega pevskega šolanja.

Fanny in Felix Mendelssohn gojita posebno ljubezen do spevne, lirične, mehko zarisane melodične linije, ki jo podpira sorazmerno preprosta klavirska spremljava. Navdih vokalne, zlasti glasbe srednjeevropskih dežel lahko začutimo tudi v delu Johannesa Brahmsa, ki je v svojih samospevih zajel romantične miniature, v katerih nam skladatelj pričara kratke utrinke iz časa, ki se je na svet in sočloveka odzival z veliko večjo mero senzibilnosti.

Moniuszkove skladbe odlikuje pretanjen glasbeni izraz, ki odkrito izkorišča elemente poljske ljudske glasbe. Ustvarjanje Rahmaninova preplavlja njegovo zanimanje za poezijo in glasbeni izraz, povezan s človeškim glasom.