V Veliki dvorani mariborskega gledališča je bil na sporedu 4. abonmajski koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod taktirko italijanskega dirigenta Carla Tenana. Mariborski simfoniki so odigrali Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja, Zlom Vinka Globokarja in Simfonijo št. 9 v C-duru, znamenite "Velike" Franza Schuberta.

Zasanjano popoldne nekega favna
Debussyjev Preludij k favnovemu popoldnevu je bila prvič izveden leta 1894 in pomeni orkestrsko vzporednico k Mallarmejevi pesnitvi Favnovo popoldne. S prosojno orkestracijo, v kateri vodilne vloge pripadejo pihalom, je podal razpoloženje vročega, lenobnega popoldneva, v katerem favna prevzame strast ob prividu in sanjah o čarih opojnih nimf in najad. Čeprav skladba teče zelo spontano, na videz kot improvizacija, je resnica prav nasprotna, saj se za prosojno zaveso orkestrskega zvoka skriva tehtna struktura.

Debussy si je Preludij zamislil do zadnje potankosti, tako da se število taktov natanko ujema s številom Mallarmejevih verzov, deli skladbe pa so organsko povezani z drobci izhodiščne glasbene misli, favnove melanholične, arabeskne kromatične melodije v flavti, so zapisali v SNG Maribor.

Globokarju ne zadostujejo vedno konvencionalna glasbila
Globokarjev Zlom za 26 glasbenikov je skladba, ki je posvečena Reneju Leibowitzu in jo je napisal leta 1997. Po skladateljevih besedah delo odseva "katastrofo, ki se dogaja v fizičnem svetu, pa tudi paranje, trganje duha, nož, ki reže skozi labirint najgloblje intimnosti" in pri tem poseže tudi po dodatnih zvočno-vizualnih sredstvih, da bi skupaj z glasbili simfoničnega orkestra uspešneje sugestivno podali idejo zloma, razdora, ostrine.

Simfonija, ki bi lahko bila kos Beethovnovim mojstrovinam
Schubertova "Velika" simfonija v C-duru je bila zadnja iz njegovega simfoničnega opusa. Skiciral jo je med potepanjem po avstrijski alpski pokrajini leta 1825. Partituro je dokončal leto pozneje in jo poslal Društvu prijateljev glasbe na Dunaju z upanjem, da jo bo izvedlo. Društvo se je skladatelju zahvalilo s skromnim honorarjem, naročilo je kopije partov in njihov orkester je simfonijo celo preigral. Toda javna izvedba "Veliki" takrat še ni bila usojena, saj naj bi bila simfonija predolga in prezahtevna za dunajsko občinstvo.

Leta 1838 jo je znova izbrskal Robert Schumann, ki je v trenutku vedel, da drži v rokah skriti zaklad, čeprav je pravilno napovedal, da bodo minila desetletja, preden bo svet dojel veličino Schubertove zadnje simfonije. Ta namreč pomenila sijajno izjemo v Schubertovem opusu, saj se je z njo želel uveljaviti v velikih koncertnih dvoranah, kjer so tedaj kraljevale simfonije Ludwiga van Beethovna. Prilagodil je svoj kompozicijski stavek in svoje ustaljeno načelo nizanja medsebojno povezanih misli nadomestil s simfoničnim konceptom po vzoru klasicističnih mojstrov.