Po latinskoameriški odisejadi s tangom, ko je najprej posnel skladbe Astorja Piazzolle, nato pa se tangu posvečal še skupaj z violinistom Stefanom Milenkovićem, po desetletju preigravanja etnoglasbe v skupini Terrafolk in še po mnogih drugih projektih se harmonikar Marko Hatlak tokrat predstavlja z novo skupino: Marko Hatlak Band. Skupina, ki jo sestavljajo Blaž Jurjevčič na klaviaturah, Žiga Kožar na bobnih, basist Tadej Kampl, saksofonist Lenart Krečič, trobentač Tomaž Gajšt in tolkalec Lazaro Amed Hierrezuelo s Kube, se bo v petek, 10. junija, premierno predstavila v Kinu Šiška.

Harmonikar Marko Hatlak se v projektu Marko Hatlak band predstavlja tudi v novi izvajalski podobi, saj je tako harmonikar kot pevec, poleg tega pa tudi avtor določenih skladb. Odrska kemija med izvajalci se odraža v izvrstnih priredbah znanih skladb njihovih vzornikov (Michael Camilo, Prince, Michael Jackson ...), poseben poudarek je na privlačnih Hatlakovih avtorskih skladbah, glasbeni dialog med člani zasedbe pa humoren in igriv. Ali kakor sam pravi: "Band bo zabavne narave. Glasen, ritmičen, virtuozen."

Iz prve roke; kakšen koncert se nam obeta?
Resda veljam za klasičnega glasbenika, toda moja duša je rokerska. Spomnim se dni, ko me je rokerska glasba povsem prežela. Gre za obdobje od konca osnovne šole. Takrat so tudi zametki želje po skupini, imeti skupino. Ko sem bil na Srednji glasbeni šoli kot dijak koncertne harmonike, sem celo rajši kot igral harmoniko, nabijal bobne. S sostanovalcem sva ustanovila prvo skupino, ki se je imenoval Orion. Igrali smo predvsem rock, pozneje proti koncu srednje šole pa sem spoznal tudi džezglasbenike, ki so bivali v istem dijaškem domu. Ti pa so mi predstavili drugačno glasbo. Prvič sem slišal Michaela Jacksona, Jamiroquaija, Steweja Wonderja, igrali smo Joeja Cockerja ... Teh časov se z veseljem spominjam. Ker človek se ne spreminja, ampak se samo uči, spoznava nove ljudi, raste in dozoreva ... Skozi doseganje svojih ciljev raste in se izoblikuje.

Že, že ... Ampak predstaviva za začetek petkov koncert. Kakšnega Marka Hatlaka bomo slišali?
Marko Hatlak band. Gre za same vrhunske glasbenike, katerih občudovalec sem tudi sam. Bil sem na njihovih koncertih in ob poslušanju se mi je ježila koža. Presrečen sem, da sem lahko navdušil te glasbenike, da so hoteli delati projekt z mano. Po lanskem sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija pa je res preskočila tista iskra, zaradi katere sem si drznil preizkusiti se tudi v drugih vodah, zunaj tanga, klasike, etnoglasbe. Imam namreč veliko spoštovanje do džeza kot improvizirane glasbe. Tega v klasiki ne počnemo in nismo delali. Če bi moja beseda kaj veljala, bi na akademije nujno uvedel tudi predmet džez. Mislim, da bi to moral spoznati vsak glasbenik, ki naj se potem sam odloči, kakšno pot bo ubral. Tako da jutri ne bomo slišali Big Banda, ampak samo band oziroma septet, ki že kliče po bogatem zvoku.

Latinoritmi še obstajajo na repertoarju?
V zadnjih letih sem se res navdušil nad latinoglasbo, tako da bo tudi na tem repertoarju glasba v tej maniri. Navsezadnje bo na tolkalih nastopil Kubanec Lazaro s svojim neverjetnim in prirojenim občutkom za latinoritme. Že ko ga poslušaš, kadar govori, imaš občutek, kot da gre za glasbo. Sam pa bi se ljudem rad predstavil tudi kot pevec na tem koncertu. Do zdaj sem na koncertih pel eno ali dve skladbi, tokrat pa bom pel cel koncert. In res me zanima, ali bom zdržal, kako se bo glas obnesel.

Klasični glasbeniki ste največkrat interpreti glasbe. Že napisane glasbe. Tokrat se klasični glasbenik podpisuje tudi pod avtorstvo?
To pa je že druga zgodba oziroma druga stvar, zaradi katere sem se odločil odigrati in odpeti ta koncert. Dolga leta sem bil mnenja, da je že toliko lepega napisanega, da morda niti nisem sposoben napisati sam kaj zares dobrega, toda ko sem ustvarjal ta projekt, sem ugotovil, da v skladbah pravzaprav odseva vsa moja notranjost. Skratka, skupina bo zabavne narave. Glasen, ritmičen, virtuozen.

No, pa razrešiva to dilemo z virtuoznostjo. Oznake virtuoz ne marate?
Ja, ker se to sliši, kot da se od mene že nekaj vnaprej pričakuje. Jaz pa mislim in tudi izkušnje so me tega naučile, da moram priti na oder in iz nič ustvariti moment glasbe, dogodka. To se mi zdi še najbolj iskreno. Takrat si še bolj virtuozen, če tako rečem. Idrci smo pač taki. Obdajajo nas hribi in če hočeš kam priti, se je treba malo potruditi, stisniti zobe. Idrci ne poznamo lahkih poti, bližnjic. Sam pa jih tudi ne maram.

Idrija ima kar nekaj, upam si trditi, virtuozov. Nima pa harmonike?
Idrija res ni narodno-zabavno okolje, pa kakor koli se to že sliši. In to je bilo gotovo vzrok vsemu temu, kar je Idrija dala v zadnjih desetletjih slovenski glasbi. Predvsem v punku. V Idriji s harmoniko preprosto nisi faca. Ne moreš nažigati s harmoniko. Zato sem se sprva tudi oprijemal kitare in bobnov. Sem pač tak človek, da ne sledim trendom, modnim smernicam in tako naprej. In ko sem začutil lepoto in toplino harmonike, se tej lepoti in toplini nisem znal več izrgati. Me je preprosto zajela. Harmonika je tako zelo polifon instrument, možnosti dinamike z mehom so neomejene, prav tako registri, mobilna je, leži dobesedno na srcu, zaradi česar lahko ustvarjaš res dobesedno iz sebe. Skozi šolanje v Nemčiji pa sem se priučil še reda. Ampak ne v tistem "nemškem" smislu, ampak so me naučili samoizpraševanja, spraševanja po tem, zakaj sem sploh glasbenik, kaj sploh hočem ... In tu so mi Nemci s svojo nežnostjo in prijaznostjo, ki bi jim jih ne pripisali, tudi zelo pomagali.

Nemška duša v idrijskem telesu?
Ja, vsak Balkanec potrebuje manjšo dozo Nemčije.

Nemška kultura je rodila Goetheja, Schillerja, vrh romantike, rodila je Bacha, Wagnerja in še bi lahko naštevala. Toda na splošno velja nemški jezik za trdega, neprimernega za poezijo in glasbo. Kje smo zgrešili bistvo?
Ti ljudje, ki to pravijo, ki tako čutijo, dejansko nikoli niso bili v Nemčiji. Enako velja za mnenje o Italijanih. Gre zgolj za stereotipe. Nemška zgodovina umetnosti je neverjetna. Tam se je zgodila eksplozija intelekta vse od Bacha naprej, da romantike niti ne omenjava, pa Brahmsa ... Ob teh imenih mi gredo kar kocine pokonci. Sam sem tam doživel en tak nov začetek. Tam sem spoznal, kaj pomeni medsebojno spoštovanje učitelja in učenca. Toliko kot boš spoštoval svojega učitelja, toliko boš od njega dobil. In ko so moji profesorji začutili to spoštovanje z moje strani, so se mi odprli kot knjige in mi šele takrat zares veliko dali. Ne zgoj v glasbenem, ampak tudi v čisto človeškem in življenjskem smislu. Ta, kako naj temu rečem, nagrada po delu, mi je zares všeč. Šele, ko nekaj narediš, ko imaš kaj pokazati, lahko pričakuješ nagrado. Do takrat pa pridno delaj in se uči.

No, ne bova sedaj o delu in svobodi, pa vendar; kaj pa je tisto, kar rahlja vaše delo, da je to zmernejše?
Narava, šport, vsekakor. Na motorju se mi pa tako in tako meša ... Ja, ta druga plat zelo rahlja stres ob profesionalnem delu.

Stres?
Ja, ko prideš do neke ravni, se stvari vselej zakomplicirajo. Naenkrat je toliko birokratskih stvari, ki jih prej ne poznaš, so elektronska sporočila, na katere je treba odgovarjati, je promocijska aktivnost ... To vzame celega človeka. Umetniki, glasbeniki, smo predvsem fanatiki. Hranimo se s koncerti, z odzivi občinstva, z njihovimi aplavzi ... Je pa to lepo. Mislim, delati za ljudi. Zame je koncert simbioza med mano na odru in tistimi ljudmi pod njim. Če je občinstvo sproščeno, potem sem sam še toliko bolj.

Ampak stres pride tudi od preveč dela?
Kri ni voda. Sam nadaljujem delo. Delam tisto, kar čutim in kar me veseli. Jutrišnji koncert je le del celotne zgodbe. To ne pomeni, da sem končal tango. Tudi s Stefanom Milenkovićem bom še sodeloval. Pa z Vladkom Stefanovskim, s katerim bomo koncertirali julija. Enkrat mi bolj leži latinoglasba, drugič balkanski ritmi, tretjič klasika ... Tako kot ne morem reči, kateri del sveta mi je najbolj všeč, tako tudi ne morem reči, katera glasba je tista, ki mi najbolj leži, ki mi je najbolj všeč. Skratka, malo je treba biti nor!