S svojo skupino The Complete Unknowns, ki izvaja priredbe skladb legende ameriške folk glasbe, bo nocoj ob 21. uri nastopil v Jazz Clubu Ljubljanski grad.

Skupino, ki interpretira glasbo vseh šestih desetletij Dylanove kariere, sta ustanovila s kitaristom Randolphom Hudsonom III. Ob njima so v "tribute" zasedbi še Stuart Sherman, Taka Shimizu, Klyph Black, Lauren Matzen in Enos Kugler (kot gost).

Priznani glasbenik Weiskopf, ki poje ter igra kitaro in ustno harmoniko, je imel v teh dneh v Sloveniji že dva solo nastopa, v ljubljanskem baru Prulček in mariborskem jazz klubu Satchmo. Pravi, da mu je Dylanova glasba blizu, ker ni statična. Tudi sam je ves čas v gibanju. Celo ko ni na turneji, se njegov dom premika med Miamijem in New Yorkom.

V preteklosti je bil član skupin The Lost Keys in The Psychedelic Summer, obe proslavljata glasbo 60. let. Poleg tega je izdal štiri samostojne avtorske albume, Insomnia, Suffering Fools, Love & Entropy in Lost in Amerika: 9 1/2 Stories, ter avtobiografsko knjigo Sharp Turns (2016).

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako je pripeljalo do tega, da ste pred enajstimi leti pustili "varno" službo založnika in urednika, da bi postali kantavtor?
Kot otrok sem si želel le eno, igrati glasbo. Zelo mlad sem se poročil in imel otroke, ob čemer sem se zavedal, da bi bilo zelo težko služiti denar z igranjem glasbe. Zaradi družine sem čutil veliko odgovornost, zato sem se prenehal ukvarjati z glasbo in ustanovil založniško podjetje. Venomer pa sem imel v mislih cilj – biti glasbenik. Nato sem podjetje prodal in zaslužil dovolj denarja, da sem se lahko posvetil zgolj glasbi. No, in postal sem tako reven kot večina ljudi, ki se ukvarja z glasbo.

Poleg avtorske glasbe imate skupino, ki je tribute Bobu Dylanu. Je to svojevrsten finančni zalogaj? Verjetno obstaja nekakšen znesek, ki ga plačate za avtorske pravice, da lahko izvajate njegove pesmi?
Plačati je treba samo, če pesmi posnameš. Če jih izvajaš na koncertih, je za tantieme odgovorno prizorišče, ki te za nastop najame. Če pa posnameš coverje pesmi, je znesek odvisen od več dejavnikov, med njimi je število izvodov. Ko je denimo Adele posnela cover pesmi Make you feel my love in prodala na milijone izvodov singla, je Bob Dylan zaslužil veliko denarja.

Torej Bob Bylan tudi služi na vaših albumih?
Ja, seveda, ampak mu z velikim veseljem plačamo. Poleg tega smo s skupino predstavili Boba Dylana veliko ljudem, ki jih ali ni preveč zanimal ali pa ga niso dobro poznali. Nova generacija se z njim prvič sreča tudi na naših koncertih, potem pa se navdušeni odpravijo še na njegove koncerte.

Pa ste ga kdaj spoznali?
Nikoli, sem bil pa na ogromno njegovih koncertih, in poznam ljudi iz njegove ekipe, ki jim je všeč, kar počnemo. Če si Bob Dylan, si spoznal že dovolj ljudi v življenju, ni ti jih treba spoznavati še več.

Bob Dylan stalno reinterpretira svoje skladbe. Katero od njegovih različic skladb jemljete kot izhodišče za svoje ustvarjanje?
Ravno to je eden od razlogov za ustanovitev naše skupine. Način, kako ceniti Dylanovo glasbo, je poslušati jo v živo, ker ni nikoli statična, on ni nikoli statičen. Tako pusti veliko prostora za interpretacijo. Vedno uporabim analogijo s Shakespearjem. Hamleta lahko postaviš v sodobne ali srednjeveške okoliščine, a se bistvo zgodbe vseeno ohrani. Če poslušaš tribute skupinam Eagles ali Queen, slišiš natanko isto glasbo, kot jo lahko slišiš na izvirnem albumu. Mi tega ne počnemo. Radi se zakopljemo v delo vseh glasbenikov, ki so sodelovali pri skupini Boba Dylana, preizkušamo različne instrumente. Dylan pušča veliko prostora za interpretacijo in stilizacijo, v nekem smislu je kot džez. Bistvo pesmi ostaja, z vsem drugim pa se lahko igraš in skladbo narediš za svojo na avtentičen način. Ne zanima me posnemanje, biti papagaj. Nisem kakor imitatorji Elvisa, ne želim biti Bob Dylan. No, mogoče si, a vem da nisem.

Imate pa njegov življenjski slog, potujete po svetu in igrate glasbo?
Ja, glasba je univerzalen jezik in odpira marsikatera vrata. Ravno včeraj sem tukaj v Ljubljani v eni od trgovin videl, da ima lastnik v prodajalni svojo kitaro. Zaklepetala sva se in pozneje skupaj igrala.

Ste tudi v svojih založniških dneh pisali glasbo ali je bilo takrat vse skupaj na pavzi?
Popolnoma me osupne, ko vidim naša člana skupine, bas kitarista in klaviaturista, ki imata redni službi, eden je profesor, drugi pa bankir. Prevzet sem nad njima, saj sta izjemna glasbenika in obenem še opravljata drugo delo. Sam tega dvojega nisem zmogel vzporediti, glasba je bila tedaj le moj hobi. Pesmi sem sicer začel pisati pri štirinajstih, a takrat nisem imel veliko povedati. Mislim, da imajo pesmi zdaj po veliko življenjskih izkušnjah več smisla.

Vedno sodelujete z istimi glasbeniki?
Imel sem srečo, da sem sodeloval že z mnogimi odličnimi producenti in glasbeniki. Svoj zadnji album sem denimo posnel v Miamiju s tremi glasbeniki, ki so bili na turneji s skupino Bee Gees.

V vaših avtorskih besedilih prevladujejo motivi nenehnega premikanja v naslednje mesto, noči v prehodnih mestih, upesnjujete znamenito sliko Nighthawks Edwarda Hopperja. Bi rekli, da so to tudi glavni navdihi za vaše ustvarjanje?
V glasbi poskušam razpravljati o univerzalnih temah, ki niso preveč suhoparne. Vsake toliko napišem ljubezensko pesem, a jih ni veliko. Obstaja na trilijone ljubezenskih pesmi, med katerimi je veliko dobrih, a tudi veliko slabih. Potem obstaja ogromno pesmi o aktualnih razmerah, tudi te me zanimajo. Na novem albumu je nekaj takšnih, napisal sem jih po Trumpovi zmagi. A te pesmi ne prestanejo nujno preizkusa časa, ker so situacijske.

Kot je pesem o Tedu Cruzu?
Ja, to je odličen primer situacijske pesmi, čeprav si želim, da čez deset let nihče več ne bi vedel, kdo je Ted Cruz. Po drugi strani pa je na novem albumu pesem Wrong Trail Blues, ki jo je navdihnil pesnik Harry Weldon Kees. Ni posebno znan. Ugibamo, da je že mrtev. Njegova življenjska zgodba me je globoko ganila, pesem o njem ima tako univerzalno sporočilo. Kot glasbenik si želiš ustvarjati glasbo, ki bo imela smisel za poslušalce tudi dolgo po tem, ko tebe več ne bo. Mislim, da je naš poklic povedati nekaj o položaju človeka, nekaj, kar ljudi gane, vendar ne na vsakdanji in sentimentalen način, ne tako, da ni ubesedeno dobro. Veliko stvari namreč ni izrečenih dobro. Zato obožujem Dylana, njegova besedila so brezčasna. Njegove skladbe z začetka 60. let so še vedno aktualne.

V glasbi se tudi sami odzivate na politične razmere v ZDA. Se ob tem vračate k zgodnjim albumom Boba Dylana in njegovim interpretacijam družbenih sprememb?
V ZDA trenutno vlada veliko strahu in negotovosti ‒ kakor takrat. A obstaja bistvena razlika med aktualnimi političnimi razmerami in tistimi, ki jim je prisostvoval Dylan na začetku svoje kariere. Bilo je veliko nemirov, a je vse skupaj vodilo v pozitivno smer – poskušali smo končati vojno v Vietnamu, uveljaviti državljanske pravice za vse Američane. Danes se vse skupaj dogaja v nasprotni smeri, priča smo spodjedanju naše državljanske svobode, obstaja grožnja svobodi medijev, ljudi spodbujajo k razdruževanju. Dve pesmi z mojega novega albuma Lost in Amerika: 9 1/2 Stories govorita ravno o tem, sta reakcija na sodobne ZDA, to sta It Don't Bother Me in Much Worse Than it Sounds. Prvo sem napisal nekaj dni po volitvah, odločen, da zapustim ZDA. Velik problem imam s sodržavljani, ki so zadovoljni s trenutnim položajem.

Vendarle pa živite v NYC, kjer ugibam, da večina ni zadovoljna?
Donald Trump je v New York Cityju, svojem domačem mestu, dobil manj kot dvajset odstotkov glasov. Tudi v Kaliforniji in v Miamiju so ljudje nesrečni zaradi njegove zmage. Ti kraji odsevajo državo, v kateri bi želel živeti sam, a mi nismo večina, temveč mehurček. Ironija pa je, da New York deluje tako, kakor bi morala delovati vsa Amerika.

Kako doživljate spremembe v glasbeni industriji, povezane s pojavom platform, kot je Spotify? Kakšen odnos imate do njih?
Če bi bilo po moje, bi glasbo izdajal le na vinilkah, ampak to ni več praktično. Ko pogledam ekonomijo glasbenega sveta, sem zgrožen: na Spotifyju ne zaslužiš skoraj nič, razen če se tvoja skladbo digitalno pretoči milijonkrat. Podjetniški model je zatorej tak: svojo glasbo objaviš na Spotify, YouTube, Amazon in druge platforme, ker upaš, da te bodo ljudje tako spoznali in prišli poslušat v živo. Založbe pa Spotify obožujejo, ker jim ni treba ustvarjati izdelkov in jih prodajati po glasbenih trgovinah, pa še izvajalcu morajo plačati le zelo malo. Bolje je bilo, ko so ljudje albume še prenašali na računalnike, zdaj jo le še pretakajo. CD-ji pa so tako ali tako obsojeni na konec. 90 odstotkov CD-jev in vseh glasbenih fizičnih izdelkov prodajo velika imena, kot so Beatlesi, Rolling Stonesi, Eaglesi, Nirvana. Sam največ CD-jev kot večina neodvisnih glasbenikov prodam na koncertih.

Bob Dylan nekaterih svojih skladb še nikoli ni zaigral na koncertih. Igrate vi katere od njih? Bo kakšno mogoče slišati na današnjem koncertu na Ljubljanskem gradu?
Dylan ima okrog 600 skladb, česar se ne da odigrati v enem življenju. Sezname skladb ustvarjamo po občutku, nanje vedno umestimo nekaj znanih skladb, in nekaj takšnih, ki jih Dylan še ni odigral v živo ali pa jih je izvajal le poredko. Največja težava imeti tribute skupino je ravno to, izbrati skladbe. Kako se odločiti za petnajst od šeststo pesmi? Občinstvo lahko nocoj pričakuje izbor zanimivih aranžmajev pesmi, med katerimi bodo tiste najbolj znane in takšne, ki jih morda še niso slišali. Predvsem pa, da se bodo imeli zelo lepo.