Najbrž predvsem to, da hoče (z)vedeti več.

"Ali ju ljudje poznajo in vedo o njiju (skoraj) vse ali pa zanju še nikoli niso slišali," najbrž kar pravilno povzema Haidy Kancler, režiserka, ki je pred nekaj dnevi v Kinu Šiška predstavila dokumentarec Glasbenika s konca sveta, filmski portret Borisa Benka in Primoža Hladnika, glasbenikov, ki se na koncertih od nekdaj predstavljata z nepretencioznim "Mi smo Silence". Da tisti, ki jim Silence ne pomenita nič, vendarle niso v premočni večini, dokazuje že podatek, da je bila celo praktično brez kakršnega koli oglaševanja premiere šišenska Katedrala v torek polna. Glasbenika s konca sveta bo ob izidu novega albuma Silence (katerega datum še ni znan - o tem več v intervjuju spodaj) predvajala tudi TV Slovenija.

Ekipa, v kateri so bili poleg Kanclerjeve še direktor fotografije Marko Kočevar, tonski mojster Brane Zupan, montažerka Polonca Mareš in drugi, je film posnela v petih snemalnih dneh in ga zmontirala v tednu dni - tisti levji del (pripravljalnega) dela pa je bil seveda narejen že v predprodukciji, za katero si je vzela skoraj leto dni, od lanskega oktobra pa do letošnjega junija.

Pesem, zaradi katere obrneš avto
Glasbenika s konca sveta je, tako v sinopsisu, "zgodba o ljubezni na prvi posluh," in filma najbrž ne bi bilo, če tudi Kanclerjeva na njuno glasbo ne bi imela tako močne reakcije: "Na poti do prijatelja v Braslovče sem poslušala Val 202 in slišala eno od njunih pesmi. Tako zelo mi je bila všeč, da sem morala najprej v Celje po album in nato nazaj v Braslovče. Drugače ne bi bila mirna."

Ko se je ideja za film rodila, je bilo treba seveda najprej na svojo stran dobiti še potencialna "glavna igralca". "Ko sem jima pisala o ideji za film, nisem pričakovala vzhičenja in pretirane navdušenosti. Ker to Silence nista. Bala sem se, da bodo vrata njunega glasbenega sveta ostala zaprta."

Pa vendar niso. Glasbenika, ki se prvi pogled zdita vsaj introvertirana, če ne že kar sramežljiva, in ki očitno ne čutita nikakršne potrebe po izpostavljanju - v medijih se pogosto pojavljata s projekti, za katere večina ljudi niti ne ve, da so plod njunega dela - sta v sodelovanje privolila, obenem pa je predlog sprejel in finančno podprl tudi Dokumentarni program TV Slovenija.

Brez slik v kopalkah ...
Izid novega albuma, ki se ga menda lahko nadejamo v kratkem, za genezo filma menda ni bil ključnega pomena, vseeno pa je bil "dobro vodilo"). "S Silence sem že na začetku dobro ujela, in to je bil ključ, da smo v njun svet lahko posegli toliko, kot smo," pravi Kanclerjeva. "Globlje vrtanje po človekovi intimi bi bilo nevljudno, predvsem pa za namen tega projekta nepotrebno. Nenazadnje je to film o glasbi in glasbenikih, ne pa o njiju kot posameznikih. S tega stališča je treba spoštovati glasbenikovo intimo: seveda obstaja povezava med osebnostjo portretirane osebe in njegovim delom, avtorjeva naloga je, da oceni, kaj je za razumevanje določene osebe pomembno izpostaviti in česa ne. Sicer pa tudi jaz nisem te vrste avtor, da bi mi bilo zgolj zaradi fascinacije zanimivo snemati nekoga v kopalkah ali kaj podobnega."

Film ne le za oboževalce, a vendar "uglašen" zanje
Glasbeni dokumentarci znajo biti na splošno "težaven" žanr - vsaj v tem smislu, da so po navadi zanimivi samo (ali pa vsaj predvsem) za oboževalce predstavljenih izvajalcev. Kanclerjeva, ki priznava, da "si vsak dokumentarist želi filma za najširšo množico", in izhaja s stališča, da kakršna koli tema za kaj takega ponuja vsaj nekaj manevrskega prostora, vztraja, da ni posnela filma (le) za oboževalce Silence, "se pa ta vsekakor sklada z njuno glasbo". Drugače povedano: iskanje čutnosti v detajlih, ki označuje glasbeni izraz dvojice, je bil očitno tudi režiserkino vodilo in bo nagovorilo isti "profil gledalca". Sama to pove še bolj nedvoumno: "Vsak vtič ne paše v vsako vtičnico."

Duhoviti prizori iz zakulisja
Da pa niso vse samo introspektivni kadri Benka in Hladnika za klavirjem ali v studiu, se Kanclerjeva za popestritev nasloni predvsem na izseke "neprecenljivih" domačih posnetkov iz osebnih arhivov naših portretirancev, ki sta utrinke iz svojih (glasbenih) življenj očitno snemala že od prvega koncerta dalje. Kratki prizori - pa naj bo to Benko v "pingvinjem" fraku med pripravami na Pandurjevo predstavo Tesla Electric Company v Udinah (leta 2006) ali pa Hladnik, ki leto prej med nemško turnejo z darkwave zasedbo Diary of Dreams na avtobusu na glas tuhta o tem, kaj naj tisti dan je za kosilo, ali pa modruje, da "več kot 15 prodanih plošč na dveh koncertih" pomeni že uspešno turnejo - vzdušje ponazorijo bolje, kot bi ga lahko kakršen koli komentar o tistem obdobju. Ko fanta, denimo, na glas razmišljata o tem, da res ne vesta, od kod se je na začetku njune kariere "vzela fama, da sva gejevski bend", ju precej duhovito nemudoma na laž postavlja dokumentacija s snemanja njunega prvega videospota daljnega leta 1997, na katero je Benko prišel v kričeče oranžni srajci in samo z nekaj odtenka temnejšim umetnim tenom.

Gledalcev ne gre podcenjevati
Ponekod tresoče, očitno amaterske, a zato toliko bolj zabavne posnetke, ki vsemu skupaj dodajajo za dokumentarce obvezni element "avtentičnosti", Kanclerjeva na prefinjen, ne-bi-smelo-pa-nekako-vseeno-deluje način vključi v svoj vizualno izčiščeni način podajanja zgodbe. In ima obenem pred očmi, da gledalca ne smeš imeti za neumnega. "Verjamem, da so gledalci izobraženi in dojemljivi za najsubtilnejše načine podajanja vsebin. Prav tako si ne upam podajati vsebin, o katerih ne vem veliko. Tako nikoli ne bi snemala na primer notnih zapisov ali igranja klavirja, če tega ne bi poznala."

Glasba kot "substitut za religijo"
Glasbenika s konca sveta vse sinkretizme, ki so vpisani v tkivo dua Silence, zgošča v glasbeni portret glasbenikov, ki jima odrski nastopi niso pisani na kožo in ki svoj subtilni pristop h glasbi utemeljujeta na asketskem prefekcionizmu in na skoraj religioznem odnosu do glasbe; ta v nasprotju z besedami "ni nikoli zamazana s pomenom". Zelo lahko je verjeti pripovedovanju Petra Penka o tem, kako Benko pri snemanju vokala vztraja pri 47 posnetkih (samo zato, da lahko na koncu uporabi prvega).

Toda ne glede na anekdote in mnenja, ki jih o Silence nizajo njihovi sodelavci (pianist Sašo Vollmeier, producent Peter Penko, publicist Igor Bašin, igralka Katarina Stegnar in celo Benkovo dekle Barbara Predan), je v ospredju - glasba. Film "draži" z ravno prav dolgimi izseki novih pesmi - to so med drugim Heart of Darkness, Electricity, Silk Skin, Wish Me Well, Wish Me Hell, Pioneers of Nothing, Hunger, Sturmschlager in Death is New York - da se spomnimo, da je od njunega zadnjega čisto samostojnega albuma minilo že dolgih sedem let.

O tem, kaj se s Silence trenutno dogaja v glasbenem smislu (in kdaj lahko novi album pričakujemo), smo povprašali Borisa Benka.

Zdi se, da je ena ključnih lastnosti Silence to, da ne dasta veliko (nič?) na (samo)promocijo in javno izpostavljanje. Še iz trailerja za Glasbenika s konca sveta izvemo predvsem to, da "vama je vseeno, kaj si ljudje o vama mislijo". Zakaj sta torej zdaj privolila v nekaj tako ekstrovertiranega, kot je snemanje filma, in zanj celo prispevala posnetke iz svojih domačih arhivov?

Hm, tudi sam sem si kar nekajkrat zastavil isto vprašanje. Odgovor nama ni ravno v ponos, zato ga bom raje zamolčal.

Izid novega albuma sta napovedovala že pred časom, določnega datuma pa še kar ni. Kako torej, da film "making of" prihaja pred samim ploščkom? Ali pa je Glasbenika s konca sveta nekaj povsem drugega?
Izid dokumentarca pred ploščo je precej nesmiselna poteza, mar ne? Ima pa temeljno značilnost vseh trčenih potez: zanimiva je. Nerazumnost je pač vedno zanimivejša od pragmatičnosti. V takšnih potezah počasi postajava mojstra. Opazila sva namreč, da se nerazumnost na dolgi rok izplača. Ljudje jo radi zamenjujejo za karakter.

Samostojnega albuma "samo Silence" glasbe, torej take, ki ne bi nastala za kako gledališko predstavo, z izjemo antologije ni bilo že od leta 2004. Zakaj torej zdaj? Sta si zavestno vzela odmor od vseh drugih projektov in se lotila dela "zase" ali pa sta imela material, ki se je nabiral več let?
Zakaj zdaj? Odgovor je žal precej prozaičen: ker sva pač pri koncu z delom na albumu. Je pa res, da sva delovni proces raztegnila, kolikor se je dalo. Poslušalce zanima le izid albuma, za naju pa je to bolj ali manj le pogrebna slovesnost; konec obdobja nezaslišanega luksuza. Obdobja, ko ti je - za razliko od preostanka življenja - kristalno jasno, kaj počneš.

V preteklosti sta tudi že povedala, da vama je pri gledališkem delu režiserjeva vizija prej v pomoč kot omejitev, češ da imata rada nekakšno konceptualno ogrodje. Lahko torej kaj izdata o svojem tokratnem konceptu? Še kakšen fiktiven umrli umetnik? (Album Vain, A Tribute to a Ghost (2004) je bil ob izidu predstavljen kot edina zapuščina v skrivnostnih okoliščinah umrlega mladega umetnika ter se kot tak konceptualno vrtel okrog teme gradnje kulta osebnosti, op. n.)
Bojim se, da tokrat nisva pokopala le enega fiktivnega umetnika, temveč kar celotno človeštvo.

Kakšen je zvok Silence leta 2011 v primerjavi z, denimo, 2004? Je to, da sta na nastopih v živo, kolikor jih je v zadnjih letih pač bilo, vedno težila k bolj akustičnim nastopom manjših dimenzij, kakšen pokazatelj? Vaju tudi v studiu zdaj manj privlači elektronika?
Glasbe ne ločujeva na elektronsko in akustično. Uporabljava inštrumente, ki v kontekstu projekta, na katerem delava, najbolje funkcionirajo. Je pa res, da ima akustika eno veliko prednost: omogoča nama, da sodelujeva tudi z drugimi glasbeniki, kar je vedno zanimivejše od neskončnih ur druženja s samim seboj. Človek samega sebe težko preseneti.

V preteklosti sta sodelovala oz. še sodelujeta s tako znanimi ustvarjalci, kot so Laibach in Tomaž Pandur. Sta se od enega ali drugega morda nalezla ... monumentalnosti in velikopoteznosti?
Sva. Sedaj lahko piševa glasbo le v nemških uniformah.

Se - glede na to, da so Baroccu in Caliguli sledila še tri sodelovanja s Pandurjem, v prihodnosti pripravlja tudi nadaljevanje Passion of the Cold?
Rekel bom ne - v upanju, da Murphy posluša.

Vaju kdaj preseneti, kako vztrajno zagrizene oboževalce imata? Se je njihov profil skozi leta vseeno kaj spremenil? Po tem, ko sta v Nemčiji nastopala z Diary of Dreams, sta bila ljubljenca tamkajšnje elektropop, "dark" scene. Vama ti še izlivajo ljubezen na forumu?
Imava nekaj zvestih poslušalcev, vendar pa Lady Gaga za zdaj še nima razloga, da bi se počutila ogroženo.