Vsak peti vprašani se je namreč odločil, da je prav hit iz leta 1965 tisti, ki ga v mislih najraje poveže z legendarno skupino, ki bo po odpovedanih španskih koncertih v nedeljo nastopila v Londonu. Keith Richards se je z znamenitim refrenom v glavi zbudil med turnejo skupine po ZDA leta 1965. Čeprav je kolege prepričeval, da pesmi sploh ne bi izdali, je ta postala njihova prva pesem na vrhu ameriške lestvice singlov.

Kakovost ji priznavajo tudi s priredbami
Pesem I Can't Get No (Satisfaction) je bila tudi četrta zaporedna pesem, s katero so se Stonesi zavihteli na vrh britanske lestvice singlov. Pred njo jim je to uspelo še s pesmimi It's All Over Now, Little Red Rooster in The Last Time. Richards je objavi pesmi nasprotoval zaradi skrbi, da je pesem preveč podobna uspešnici Dancing In The Street, ki so jo izvajali Martha Reeves in the Vandellas.

Skrb je bila odveč in pesem je postala ena izmed najbolj prepoznavnih pesmi, ki so nastale v glavah Rolling Stonesov, za njeno nenehno priljubljenost pa skrbijo tudi njene priredbe. Med drugim sta svojo različico v glasbeni svet poslala tudi Otis Redding in Britney Spears.

Boljšega albuma niso izdali že 35 let
Na drugo mesto med svojimi najljubšimi pesmimi so Britanci postavili pesem Brown Sugar, za njo pa so se zvrstile Jumpin' Jack Flash, Paint It Black, Wild Horses in Sympathy For The Devil. Za najboljši album Stonesov pa so Britanci izbrali Sticky Fingers, izdan leta 1971, na katerem sta bili med drugim zapisani prav Brown Sugar in Wild Horses pa tudi Moonlight Mile, I Got The Blues, Sway in druge.