Oglas
Avstralski glasbenik se je še dan pred prvim koncertom novinarjem cinično nasmehnil, "da je pri teh letih že prestar za spremembe". Že mogoče, a Cave se je postaral kot dobro vino. Zvečer je za ljubljansko publiko združil vse najboljše iz svojega repertoarja: čutno pretanjenost pronicljivih besedil je podkrepil s čustvenim nabojem bluesa in gospela. Za videzom prekaljenega koncertnega mačka, ki nastopa že več kot trideset let, je bilo moč čutiti njegovo otipljivo, pridigarsko, na pol demonično strast.
Svoje mnenje o koncertu lahko napišete na forumu.
Na koncertu se je zabaval tudi pevec
Pevec gotskega videza, ki je na odru cigarete prižigal eno za drugo, je zbujal vtis, da se – resni glasbi navkljub – izvrstno zabava. Napoved "izštekanega" koncerta je verjetno botrovala odločitvi prirediteljev, da bodo v Križanke postavili sedišča. No, Cave je dokazal, da njegova udarnost prihaja globlje kot iz električnih pripomočkov. Čeprav je bilo med publiko moč slišati negodovanje zaradi "priklenjenosti" na (neudobne) sedeže, je tudi sam pevec večino koncerta povsem suvereno izpeljal s svojega mesta za klavirjem. Pravzaprav smo to, da je kar do devete skladbe sedel, opazili šele, ko je med doživeto izvedbo pesmi Rock Of Gibraltar začel nemirno krožiti po odru. Mimogrede, pesem, ki jo je posvetil svoji ženi, je Cavu ena najljubših lastnih stvaritev.
Še vedno temačni, a zelo zelo eksplozivni
Tudi o pevčevi okleščeni spremljevalni skupini ne moremo reči, da so prispevali k mirnejšemu poteku dogajanja. Legendarni violinist Warren Ellis je izgledal, kot da s pomočjo inštrumenta izganja svoje demone. Violine se je nekajkrat lotil s takšnim zanosom, da mu je moral tehnični mojster kar dvakrat priskočiti na pomoč s svežimi strunami.
Tudi če bi hotela, zasedba nikakor ne bi mogla skriti svojega izvora – glasnega in kaotičnega punka, kakršnega je Cave v sedemdesetih ustvarjal s skupino The Birthday Party. Ta skupina, ki si je po prihodu na staro celino pridobila dvomljivi sloves "najbolj hrupnega benda v Angliji", je bila svojevrstno utelešenje kakofonije in glasbeni ekvivalent odprte rane, obenem pa fascinantna kombinacija grdega, strašljivega in lepega. Na odru Križank je bilo očitno, da je Nick ohranil nekaj svoje stare ljubezni do teatralnih nastopov. Udarne verzije priljubljene pesmi Henry Lee tako nihče ne bi mogel zamenjati za mirno ljubezensko balado.
Zanimiv izlet v glasbeni arhiv
Tudi sicer se skupina ni omejila na predstavljanje pesmi iz zgolj zadnjega albuma ali dveh. Postregli so nam z uspešnicami Red Right Hand, The Weeping Song in Jack The Ripper, po drugi strani pa so (na zahtevo iz občinstva!) zaigrali že davno pozabljeno skladbo Dolphins.
Križanke bi lahko razprodal tudi tretjič
Ko se je po skoraj dveh urah in petih pesmih podaljška štiričlanska zasedba na odru že dokončno poslovila, je očitno navdušena publika povzročala toliko hrupa, da so se Cave, Ellis, Casey in Sclavunos, verjetno spontano, vrnili še za eno pesem.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje