Četverica, ki bi, po zvoku sodeč, lahko bila britanska (če ne bi oprave na vsakem koraku izdajale njihovega pravega izvora), lanski album Day & Age predstavlja s turnejo, ki obriše prah s sintisajzerskega popa osemdesetih in ga križa s stadionskim rockom.

Začetek koncerta je morda predvidljiv, a zato (vsaj po izbruhu vsesplošne histerije sodeč) nič manj dobrodošel: že po prvem refrenu “Are we human or are we dancer?” (ki je, mimogrede, parafraza Hunterja S. Thompsona in njegove cinične opazke, da Američani namesto ljudi vzgajajo generacijo "plesalcev“) je jasno, da imajo The Killers občinstvo popolnoma na svoji strani. In po neprestanem bombardiranju s Human prek radijskih frekvenc v zadnjih mesecih je to, roko na srce, prvič po dolgem času, da pesem ne zveni zlajnano.

Perje, bleščice in palme
Oder je apoteoza lasvegaškega kiča: že na prejšnji turneji preizkušeni scenografiji - skladovnici v občinstvo uperjenih luči, obleščičeni črki K v vlogi stojala za klaviature in podobnemu - so se pridružile plastične palme, ki vsemu skupaj dajejo nekakšen pridih kluba Tropicana, ki veje z albuma Day & Age.
Pirotehnični vložek in plaz konfetov proti koncu pričata, da bend svojih megalomanskih teženj ne skriva - in tudi Brandon Flowers, ki je v svoji ozki črni obleki z epoletami iz perja videti kot Johnny Cash na ekskurziji v garderobno omaro Eltona Johna, je stadionskim dimenzijam počasi dorasel. Če so bili njihovi nastopi v živo še pred dvema letoma razmeroma neosebni, morda celo hladni, se je zdaj 27-letni frontman sramežljivosti počasi otresel. To sicer ne pomeni dolgih govoranc med pesmimi ali poskusov nagovora ljudi v nemščini, a nekje med letom 2004, ko so The Killers s prvencem Hot Fuss obveljali za “vroče” postpunkersko odkritje, in danes je Flowers začel tudi na odru (in ne le v besedilih) izžarevati samozavest in karizmo, ki bi bili vredni mladega Bona. “My affection, well it comes and goes,” poje v All These Things That I’ve Done, a je na odru (še vedno) videti iskreno zadovoljen, če ne celo presenečen nad evforičnim sprejemom, ki so ga deležni.

Preostali trije člani skupine, ki se jim za pesem Sam’s Town na odru pridruži še violinist, se - z izjemo nekaj kratkih solov kitarista Dava Keuninga - držijo v ozadju, pregovorno največkrat spregledani bobnar pa v primeru The Killersov poskrbi, da ne ostane neopažen - Ronnie Vannucci po bobnih udriha, kot bi mu šlo za življenje. In čeprav se predimenzionirani konzervi za sardine podobna dvorana Zenith ne more pohvaliti z dobro akustiko, da četverica na odru v uro in petinštirideset minut dolgem nastopu od sebe resnično vse. Zanimivo bo videti, koliko zaleta jim bo junija dal precej manj utesnjujoči hipodrom na Stožicah.
Ana Jurc