Odšel je skladatelj Malcolm Arnold

Mož, ki je diktiral ritem gradnje mosta na reki Kwai

Malcolm Arnold je z glasbo opremil več kot 100 filmov.

Marš, ob katerem so britanski vojni ujetniki gradili most čez tajsko reko, je bil menda odločilen pri prepričevanju žirije, da Arnoldu podeli oskarja.

Resnični most čez reko Kwai

Z glasbo je opremil 132 filmov. In 132 je tudi končno število. Skladatelj Malcolm Arnold je namreč umrl v starosti 85 let.

Malcolm Arnold je z glasbo opremil več kot 100 filmov. Foto:

Most na reki Kwai — Marš, ob katerem so britanski vojni ujetniki gradili most čez tajsko reko, je bil menda odločilen pri prepričevanju žirije, da Arnoldu podeli oskarja.

Most čez reko Kwai — Resnični most čez reko Kwai

Dela nobenega britanskega skladatelja niso bila tako pogosto posneta kot ravno skladbe Malcolma Arnolda, ki je poleg tega tudi prvi britanski skladatelj z oskarjem za najboljšo izvirno filmsko glasbo. Tega mu je prinesla glasba, v ritmu katere so britanski vojni ujetniki v filmu Most na reki Kwai garali pod nadzorom japonske vojske. Kljub pogostemu sodelovanju pri filmih, je Arnold napisal tudi 2 operi, 9 simfonij, več kot 20 koncertov in 7 baletov. Premiera Treh mušketirjev, zadnjega Arnoldovega baleta, je bila le nekaj ur po njegovi smrti.

Neprilagojeni genij - kot Mozart
Odličnost dela Malcolma Arnolda in njegov pomen za britanski narod je prepoznala tudi britanska kraljica Elizabeta II, ki je Arnolda povišala v viteza. Kljub temu priznanju pa britanski čelist Julian Lloyd Webber vztraja, da Britanija Arnoldu nikoli ni izkazala časti, ki bi si jo zaslužil. Vzrok za to morda nekoliko tiči v nenavadni osebnosti Malcolma Arnolda. Arnolda je mučila huda psihična nestabilnost. Pogosto so ga mučile depresije, bil je alkoholik, nekajkrat je poskusil narediti samomor. Zato je bila njegova 'produktivnost' precej nestabilna. Včasih je ustvarjal kot po tekočem traku, drugič spet dolgo nič. Prav tako pa je nihala tudi kakovost njegovih del. Zato je Lloyd Webber o Arnoldu dejal: "Bil je popoln genij, a genij, ki ni znal dobro obvladovati svojega talenta. A tak je bil tudi Mozart."
Odločilna je bila trobenta Louisa Armstronga
Slednje se je pokazalo že zelo zgodaj, ko je bil Malcolm Arnold še zelo divji najstnik. Mladega Arnolda je privlačil džez, ljubezen do katerega so v času Arnoldove mladosti povezovali z razvratom in boemstvom. Ko je videl igrati Louisa Armstronga, se je, star že 17 let, odločil, da bo tudi sam prijel za to glasbilo. Odločitev je bila dobra, saj je kmalu dobil štipendijo za študij na kraljevem glasbenem kolidžu (Royal College of Music) in leta 1943 se je že prebil do mesta glavnega trobentača v londonski filharmoniji.

Svojo prvo simfonijo je Malcolm Arnold predstavil leta 1950, tri leta kasneje pa je bila krstna uprizoritev baleta, s katerim se je Arnold poklonil mladi kraljici Elizabeti II., ki Arnoldovega poklona očitno ni pozabila vse do leta 1993, ko je njegovemu priimku in imenu dodala izraz sir.