Norveška nacionalka (NRK) je v tem tednu obširno poročala o tem, da to poletje v oselski operi ne poteka le Figarova svatba: 2. julija je bil hram kulture zaprt, onemogočen pa je bil tudi dostop do strehe, ki je po navadi priljubljeno zbirališče prebivalcev prestolnice. Največjo norveško kulturno ustanovo (če merimo po proračunu in številu zaposlenih) sta namreč za svojo poroko najela Olivia Christine Stolt-Nielsen Holten, potomka norveške ladjarske družine Stolt-Nielsen, in britanski poslovnež Julius Meinl, prav tako dedič premožne britansko-avstrijske rodbine.

"Krive" so pokojnine
Poroka je tako poskrbela za finančno injekcijo za shirano norveško opero, ki menda iz leta v leto težje shaja. Časopis Finansavisen je denimo pred kratkim poročal, da je opera prijavila primanjkljaj v znesku 67 milijonov norveških kron (sedem milijonov evrov). Resnični dolg je morda še občutno višji, saj so pokojnine za umetnike (plesalci se lahko upokojijo pri 41, pevci pa pri 52 letih) po poročanju časopisa višje od ocen ustanove.

Finančni izkupiček leta 2015 je bil veliko nižji kot še leto poprej in direktor operne in baletne hiše Nils Karstad Lysø je potrdil, da je ustanova v "resnem in težavnem gospodarskem položaju". Lysø za vse skupaj v celoti krivi višino pokojnin.

Poslovna skrivnost ali podatek, ki bi moral biti javen?
Opera seveda noče javno razkriti, koliko so zasebniki plačali za sobotni najem njihovih prostorov, kar je še dodatno razburilo javnost. (Povejo le, da je bil znesek "precejšen" in da ga bodo v celoti namenili za financiranje svojega sprotnega delovanja.) "Opera je financirana iz javnih sredstev in za najem zgradb v javni lasti bi morala veljati popolna transparentnost," je za časopis Dagbladet komentiral univerzitetni profesor Georg Arnestad. Ker so gradnjo opere financirali davkoplačevalci, se javnost z njim večinoma strinja.

Kenneth Fredstie, predstavnik za stike z javnostjo, je za NRK potrdil, da je imelo vodstvo Opere "pomisleke", preden je sklenilo svoje prostore prvič v zgodovini dati v najem. Niti skrivajo ne dejstva, da pač krvavo potrebujejo denar. "Opera je v finančni stiski in potrebuje poleg zaslužka od vstopnic še dodaten prihodek. Zato smo se odločili, da bomo tokrat privolili v to." Po Fredstiejevih besedah evalvacija "projekta poroka" še sledi. "Mislim, da to ni nekaj, kar bomo redno počeli. Naša osrednja dejavnost je in bo ostala opera."

Direktorji drugih norveških kulturnih institucij - na primer prva moža Munchovega muzeja in narodnega gledališča - so že izjavili, da nikoli ne bi privolili v oddajanje ustanove v najem za zasebne prireditve. "To bi lahko vodilo do tega, da bi se ljudje z zadostno količino kapitala predstavljali s pomočjo opere," opozarja profesorica poslovne šole Anne-Britt Gran. Zdi se ji, da je bila sporna gesta opere v prvi vrsti "klic na pomoč".

"Moteči" sladoledar
Norveška državna opera vsako leto od države dobi okrog pol milijarde kron (53 milijonov evrov). Trenutno ima zaposlenih 600 ljudi in je že od svojega odprtja leta 2008 dalje priljubljena turistična destinacija. Poleg tega, da niso računali na visoke stroške pokojnin, Norvežani ugotavljajo tudi, da so stroški vzdrževanja stavbe višji od predvidenih. Prejšnji mesec so bili na udaru kritik že zato, ker so prodajalcu sladoleda dovolili, da je svoj kiosk postavil naravnost pred glavnim vhodom, češ da naj bi "kvaril" razgled na arhitekturno mojstrovino.