Akustiko objekta norveškega arhitekturnega biroja Snøhetta so obiskovalci gala večera najprej presojali ob odlomku iz Wagnerjeve opere Lohengrin, uvodni točki koncerta. Na repertoarju so bili tudi delčki oper Verdija, Mozarta, Puccinija in drugih. Predstava, z obiskom katere so slovesno odprtje v zadnjih 700 letih največje kulturne ustanove na Norveškem počastile še druge odlične osebe - naj omenimo dansko kraljico Margrethe in nemško kanclerko Angelo Merkel -, je prinesla tudi svetovno premiero dveh krajših baletnih koreografij, del Kristiana Støvinda in Christopherja Wheeldona.

Obiskovalci so lahko uživali tudi v plesni poeziji Williama Forsytha. Plesalca in koreografa, znanega tudi po koreografijah, za katere išče navdih v arhitekturi in sodobni vizualni umetnosti, so izbrani gostje spoznavali v produkciji z naslovom The Vertiginous Thrill of Exactitude (Vrtoglavo vznemirjenje, ki ga povzroča natančnost), tokrat povsem prvič izvedeni na Norveškem.

Skakanje po strehi - za zdaj še dovoljeno
Povsem prva prava operna hiša na Norveškem je postala znamenita že več mesecev pred odprtjem. Pravzaprav bi bil boljši izraz zloglasna. Ne, Norvežanov ni motilo to, da je zanjo vlada odštela okoli 500 milijonov evrov. Bolj so jih motili glasovi glasbenih strokovnjakov, ki so imeli veliko pripomniti zoper glavno posebnost operne stavbe. To je možnost, da se ljudje prosto sprehajajo po njeni strehi; ali tekajo, če jim je to ljubše; ali celo divjajo na rolerjih in rolkah. To vse pa povzroča tresljaje, ki motijo občutljivo akustiko že tako akustično menda ne povsem idealne dvorane. Čeprav zgrajena po vzoru slovite operne hiše Gottfrieda Semperja v Dresdnu, naj bi osrednja dvorana ne mogla zagotoviti popolne izvedbe oper. Vnaprejšnja obtoževanja, brez katerih ne mine noben veliki javni arhitekturni projekt, je najbolje prezreti in počakati na prve prave kritike, osnovane na resničnih predstavah.

Polona Balantič