Ob visokem jubileju pravi, da skladateljsko delo že dolgo sprejema kot trdo delo. Seveda mora biti to delo pogojeno s talentom in z glasbo, ki jo posameznik nosi v sebi, pravi. "Vse glasbe, ki jo nosim, zagotovo ne bom mogel napisati. Zelo lepi so trenutki, ko hodim v tihoti in poslušam svojo glasbo. To je privilegij, ki se odraža tudi v improvizaciji, ki jo še vedno gojim in hranim," še razmišlja. "Vsak skladatelj zori in dozoreva vse življenje. Če zaostaja v stilu ali v modi, ki jo forsirajo nekatere skupine skladateljev, nič hudega. Tudi kot skladatelj moraš ostati zvest samemu sebi. Posnemanj, ki jih neguje skupina sodobnih skladateljev, ne maram," sklene misel.

Njegova oblikovno pregledna in muzikalno prepričljiva dela po večini nosijo programske naslove in so pogosto prežeta z ljudsko motiviko. Sam ima v svojem opusu najraje skladbe, ki so jih igrali samo enkrat in potem nikoli več.

Pavel Mihelčič se je rodil leta 1937 v Novem mestu. Na ljubljanski akademiji za glasbo je diplomiral iz kompozicije pri Marjanu Kozini ter magistriral pri Matiji Bravničarju. Deloval je kot predavatelj tako na srednji glasbeni šoli kot na akademiji, na zadnji je bil tudi dekan. Poleg tega je bil urednik oddaj resne glasbe na Radiu Slovenija, predsednik slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) in predsednik Društva slovenskih skladateljev.

Prav na njegovo pobudo so Svetovni glasbeni dnevi dvakrat potekali v Sloveniji, in sicer leta 2003 in 2015. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada leta 1979. Župančičevo nagrado leta 1984, državno odlikovanje red za zasluge za programsko odličnost, mednarodno umetniško odmevnost in predstavljanje slovenske sodobne glasbe pri vodenju mednarodnega festivala Svetovni glasbeni dnevi 2003 (2006) ter stanovsko Kozinovo nagrado za zaokroženi simfonični opus na tematiko Bele krajine leta 2007.

Posvečal se je tudi kritiki; sprva je pisal pri študentski Tribuni in Mladini, nato je bil 39 let kritik časopisa Delo. V tem času je napisal približno 2.800 glasbenih kritik, osnova zanje so bili notni zapisi, posnetki nanj, kot trdi, niso imeli vpliva. Organiziranje velikih festivalov dojema kot nekaj, kar spada h kompozicijskemu delu. Pri tem pripominja, da imajo taki organizatorji v svetu pri oblasteh običajno veliko podpore, sami pa so za organizacijo Svetovnih glasbenih dnevov 2015 dobili 50.000 evrov državne podpore: "Če nam ne bi pomagalo avtorsko združenje Sazas, ki ga državni uradniki tako vneto ovirajo, potem festivala ne bi bilo."

"Hudo je, ker državi ni kaj dosti mar"
O trenutnem stanju v slovenski glasbi pravi, da imamo veliko sijajnih ustvarjalcev in poustvarjalcev, pa zelo malo modrih politikov. "Če bo predsednik republike Borut Pahor prišel na moj koncert, bi se lahko zgodilo, da bom svoje mnenje o politikih - popravil," odgovarja Mihelčič in dodaja: "Med mladimi je veliko izjemno nadarjenih glasbenikov: tistih, ki ustvarjajo novo glasbo, in onih, ki jo igrajo. Če bo država še naprej zanje skrbela slabo, bodo odšli. Pa to ni tako hudo. Hudo je, ker državi ni kaj dosti mar. Umetnosti naša država ne mara, v ospredje stopa popkultura. Videti je to na vsakem koraku, tudi v medijih. Minister Tone Peršak se ne zgane."