Nekaj mesecev po Woodovi smrti sta seattelska glasbenika, kitarist Stone Gossard in basist Jeff Ament, poslala svojo glasbo Eddieju Vedderju, surferju iz San Diega. Posnetki z njegovimi vokali, ki sta jih dobila nazaj, so ju navdušili. Šest dni po Vedderjevem prihodu v Seattle so Pearl Jam, takrat še Mookie Blaylock (imenu, ki so si ga nadeli po košarkarju iz lige NBA, so se morali zaradi pravnih težav odreči, prav po številki na njegovem dresu pa naj bi dobil naslov njihov prvenec Ten) stali na odru. Zasedbo sta dopolnjevala še kitarist Mike McCready, njihov takratni bobnar pa je bil Dave Krusen. Da so prišli do zdajšnjega, Matta Camerona, nekdanjega (in vnovičnega, a to je že druga zgodba) člana Soundgarden, je prek več "kadrovskih menjav" trajalo vse do leta 1998. (Vzporedno se je dogajala še zgodba skupine Temple of the Dog, ki jo je ustanovil Chris Cornell in s katero so se poklonili pokojnemu Woodu. A tudi to je druga zgodba.)

Slava je prišla kmalu, prezgodaj. Najbolj komercialno uspešni predstavniki seattelske "grunge" scene (te oznake so se sicer vsi, ki so jih uvrščali v to kategorijo, na vse pretege otepali, iz filma pa je razvidno tudi nenavadno bratstvo - in ne rivalstvo - med takrat vročimi zasedbami s scene, ki so jo med drugimi sestavljali še Mudhoney, Soundgarden, Alice In Chains, Melvins ...) si niso želeli stati pod žarometi. Sploh Vedder, vase zaprti mladenič z izjemnim glasom, ni maral kamer in vsega, kar je prišlo s prepoznavnostjo. Ko so leta 1996 dobili grammyja, se je na odru brez pomisleka vprašal, "kaj to sploh pomeni, ali sploh kaj". (Gossard ima omenjeni kipec danes v kleti, na njem se nabira prah, Ament pa pravi, da bi on na odru rekel isto kot Vedder, če bi si le upal.)

Prav je, da kdaj rečeš "ne"
A zdaj je leto 2011 in Pearl Jam še živijo. Na predlog svojega dolgoletnega prijatelja, režiserja Camerona Crowa, so privolili v to, da razkrijejo ozadje dvajsetletne zgodbe o vzponu neke skupine in o padcih, po katerih so se vedno znova pobrali in ostali skupaj. Hvaležni so, da jim Crowe ni zameril polomije na koncertu za promocijo filma Singles, v katerem so imeli "cameo" vloge. Posnetek njihovega pijanskega razgrajanja na odru v dvorani, polni losangeleških studijskih šefov in drugih "živin", je v prav v filmu PJ 20 prvič ugledal luč sveta. Prav na tistem promocijskem nastopu pa se je rodil "ne", izvemo iz dokumentarca. Kaj to pomeni? Takrat se je skupina zavedla, da je prav, da kdaj rečejo ne kakšni zahtevi ali prošnji poslovnežev na čelu glasbene industrije.

Crowe jim omenjenega nastopa, v katerem se je močno opiti Vedder med drugim zadrl tudi "Je*eš MTV!", torej ni zameril. Ohranila se je prijateljska vez, zanj so člani zdaj sneli maske in ga spustili celo v svoje domove. Rezultat triletnega dela in pregledovanja več sto ur posnetkov je film PJ 20, ki so ga 20. septembra predvajali v izbranih dvoranah po svetu. Med njimi je bil tudi ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška, kamor se je na tri projekcije zgrnila množica oboževalcev ene največjih rockskupin zadnjih dveh desetletij, večina jih je iz dvorane prišla prežeta z nostalgičnimi občutki.

Žal v Ljubljani za razliko od svetovne premiere pred dnevi na torontskem festivalu ni bilo peterice, ki je zaznamovala glasbeno zgodovino tudi s svojim pravnim bojem proti korporaciji Ticketmaster, ker so si prizadevali zagotoviti ugodne cene vstopnic za svoje oboževalce. V Torontu se jim je na odru pridružil tudi njihov veliki vzornik "stric Neil", vesoljnemu občinstvu bolj znan kot Neil Young, s katerim so zgodovinski koncert zaključili z izvedbo njegove Rockin' in the Free World. Še posebej med Vedderjem in Youngom obstaja močna čustvena vez, ki presega odnos mentorja in učenca, ampak je čutiti, da Vedder v njem vidi očetovski lik, ki ga nikoli ni imel, in je v njem "končno prepoznal odraslega, ki ga ima lahko za zgled" (v filmu Vedder, rojen kot Edward Louis Severson III., govori tudi o tem, kako je odraščal z materjo in očimom in za svojega pravega očeta izvedel šele, ko je ta že umrl - vse to pa je navdihnilo morda najbolj prepoznavno pesem Pearl Jamov, Alive).

Andy na velikem odru zapel prek Eddieja
A vrnimo se nazaj v leto 1991, ko so Pearl Jam prvič nastopili. Takrat so imeli osem pesmi, danes jih je v njihovem repertoarju 140, ki jih lahko zaigrajo kadar koli. In, kot vedo oboževalci in vidimo tudi v filmu, niti dva njihova koncerta nimata identične "setliste", Vedder se prepusti občutkom, ki ga prevzamejo, ko pride na določeno prizorišče, in seznam prilagodi temu. Kot omenjeno v uvodu, pa niso pozabili na pokojnega Andrewa Wooda, ki si je vedno želel biti "rockovsko božanstvo" in oboževani frontman v razprodanih arenah po svetu. A ga je nato odvisnost od mamil pripeljala v prezgodnjo smrt. Na neki način, pove v dokumentarcu Vedder, so se Woodove sanje uresničile, saj so Pearl Jam na odru veliko let pozneje zaigrali tudi pesem zasedbe Mother Love Bone,Crown of Thorns. Poje sicer Eddie, a je nekje nad njimi bdel Andyjev duh, ki bi se v Madison Square Gardnu počutil kot riba v vodi.

V filmu se prepletajo vrhunci, kot so intimni trenutki med Vedderjem in pokojnim Kurtom Cobainom (imela sta turbulenten odnos, včasih prijateljski, včasih napet, a nikoli tako rivalski, kot so to prikazali mediji) v zaodrju MTV-nagrad, medtem ko je na odru stal Eric Clapton, pa tudi težki trenutki, kot je bil tisti v na festivalu Roskilde na Danskem, ko je med njihovim koncertom umrlo devet ljudi. Prav to je bil eden odločilnih trenutkov v zgodovini skupine, ki se je takrat znašla v slepi ulici in ni vedela, kako naprej. Še danes jim je, kot so povedali po premieri dokumentarca v Torontu, težko gledati nekatere izmed odlomkov in traja nekaj časa, da si po njih čustveno opomorejo. Poleg omenjenega dna je bila tudi izgubljena bitka s Ticketmasterjem ena izmed prelomnic, po kateri se je skupina znašla ob prepadu.

Kaj pa je tisto, kar glede Pearl Jam fascinira Crowa, z oskarjem nagrajenega režiserja in glasbenega novinarja, ki jih je med drugim intervjuval za Rolling Stone leta 1993? Menda prav to, da so presegli običajno rockersko zgodbo, ki se po navadi začne s prebliskom genialnosti, ki mu sledi uspeh, nato pa ga prekine tragedija. A Pearl Jam so tragedijo presegli. Večkrat. Na tiskovni konferenci po premieri (tiskovnih konferenc sicer resnično ne marajo) so člani skupine povedali, da jim je film prikazal trenutke, na katere so pozabili. "Že da pet tipov skupaj naroči pico, je zapleten projekt. Kaj šele dosežek, da pet tipov skupaj ustvarja glasbo toliko časa - to je čudež," je povedal Vedder.

Skratka: upamo si trditi, da je bil za tiste, ki so odraščali skupaj s skupino, film resnično ganljiva izkušnja. Izkušnja, prek katere so tudi tisti najbolj goreči oboževalci, čeprav mislijo, da o Pearl Jamih vedo že vse, gotovo izvedeli kaj novega. In se prek deških obrazov Eddieja, Jeffa, Stona in Mika in njihovih "takrat tako kul, danes tako smešnih" oprav z začetka 90. spomnili lastne mladosti. In morda za hip pomislili, da so imeli "zateženi" starši najverjetneje prav, ko so nam odsvetovali, da gremo v šolo v tisti stari dedkovi srajci. Morda vam kak oblačilni kos iz tistega časa pride prav v soboto, če se boste odpravili na praznovanje 20-letnice izida albuma Nevermind neke druge seattelske skupine, ki je ni več.

Alenka Klun