Večini članov The Strokes - Casablancas, na primer, je sin lastnika modne agencije Elite Johna Casablancasa, Hammond ml. pa sin znanega glasbenika, Alberta Hammonda, st. - ni nikoli manjkalo razkošja, a kot večina mladih fantov so sanjarili o življenju rockzvezdnikov in lepih dekletih, ki ga prinaša. Moretti, na primer, je bil več let v zvezi s hollywoodsko zvezdnico Drew Barrymore. Foto:
Večini članov The Strokes - Casablancas, na primer, je sin lastnika modne agencije Elite Johna Casablancasa, Hammond ml. pa sin znanega glasbenika, Alberta Hammonda, st. - ni nikoli manjkalo razkošja, a kot večina mladih fantov so sanjarili o življenju rockzvezdnikov in lepih dekletih, ki ga prinaša. Moretti, na primer, je bil več let v zvezi s hollywoodsko zvezdnico Drew Barrymore. Foto:
Interpol so leta 2002 izdali kritiško priznan album Turn on the Bright Lights, svoj uspeh so pozneje upravičili s ploščama Antics (2004) in Our Love to Admire (2007).

Toliko majhnih krajev je, kjer bi rad igral, včasih čudnih, a mislim, da bi bili zabavni ... na primer na pol prazen bar.

Julian Casablancas

Mnogi kritiki so jih označili za "odrešitelje rokenrola". Revija NME, Is This It je bil album leta 2001 po njihovem izboru, je newyorškim indierockerjem, pripisujejo jim vodilno vlogo pri preporodu žanra garažnega rocka, 22. novembra letos posvetila celotno posebno številko, v katerih so pripravili pregled zadnjega desetletja življenj pevca Juliana Casablancasa, kitarista Nicka Valensija, kitarista Alberta Hammonda Jr., basista Nikolaia Fraitureja in bobnarja Fabrizia Morettija. A o tem več prihodnjič.

Tokrat si poglejmo zgodbo pisca revije NME Tima Jonzeja, ki so ga The Strokes in glasba, ki je poleti leta 2001 začela kliti na newyorškem klubskem prizorišču, tako navdušili, da se je odločil preseliti čez lužo. Pripoved o svoji izkušnji začenja: "V kuhinji so bili ščurki, odvisniki od cracka na vsakem vogalu in tolpe blokarskih mulcev, ki so nas z veseljem vsak dan oblajali. Imeli smo tako malo denarja, da smo jedli samo riž in kečap. Zaradi službe kurirja so mi stopala ves čas krvavela. Zame je bil to New York poleti 2001. Si želite, da bi bili tam? Si. Newyorško poletje 2001 je bilo namreč eden najbolj vznemirljivih trenutkov v glasbeni zgodovini."

Kaj je Jonzeja pripeljalo tja? NME. Januarja tega leta so namreč ob reviji podarili zgoščenko, na kateri je bila "neka pesem neke skupine", o kateri so vsi ves čas govorili. Ta skupina je bila The Strokes, ta pesem pa izvirna (in veliko boljša, kot se je pozneje znašla na plošči, piše Jonze) The Modern Age. Nekaj mesecev pozneje je Gavin McInnes, eden izvirnih ustanoviteljev trendovske revije Vice, napisal zgodbo za naslovnico NME-ja, v kateri je pojasnil, zakaj je New York trenutno najbolj vroč kraj na svetu. To je bilo za Jonzeja dovolj, da je začel delati po 12 ur, dokler ni nabral dovolj denarja za polet v Veliko jabolko.

Kmalu je že hodil na koncerte skupin, kot so Liars, ARE Weapons in The Walkmen v klubih, kot so Arlene's, Mercury Lounge ali Bowery Ballroom. Včasih se je odpravil na večere odprtih mikrofonov, kjer so se predstavljali "umetniški čudaki". V East Villageu in čez reko, v brooklynskem Williamsburgu, se je zdelo, da vsi igrajo v skupinah. A skupina, s katero je bil takrat najbolj obseden, si je sposodila temačne zvoke britanskega postpunka, na primer Joy Division, in jih na novo predelala "na leden, izoliran newyorški način". Še vedno so igrali v majhnih lokalih, a ne za dolgo. Imenovali so se Interpol.

Na desni si oglejte nastopa skupin The Strokes (Last Nite) in Interpol (Evil) v večerni oddaji Joolsa Hollanda na britanski televiziji.
Da bi lahko cenili, kako zelo razburljivo je bilo vse skupaj, se morate spomniti, kako zelo nekakovostna je bila glasba na Otoku na prelomu stoletja, piše Jonze: "Ni čudno, da je bil en sam pogled na Juliana Casablancasa in njegove suhljate prijatelje med posedanjem v neki beznici zadosten razlog za moj odhod iz države." Tako se je vse poletje potikal po newyorških beznicah, snifal kokain in nekajkrat za las ušel smrti, medtem ko se je pretvarjal, da je "rockerski novinar". Samo zato, da bi se lahko družil z Interpol, ki so se našli leto pred Strokesi.

V zasedo jih je ujel po nekem koncertu, jim rekel, da piše za neki velik britanski časopis in se z njimi dogovoril v nekem baru na Ludlow Streetu. "Kar brez diktafona?" ga je vprašal zmedeni Paul Banks, pevec skupine in takrat tudi sam še novinar (ne pa rockzvezdnik in spremljevalec supermanekenke Helene Christensen), ko sta se usedla za mizo. "Hm, ne." Skupina je ostala še približno uro in skupaj so pili long island ledene čaje. Najbrž so si mislili, da si je vse skupaj izmislil, piše Jonze, zaradi česar je bilo najbrž precej čudno, ko jih je nekaj let pozneje zares intervjuval za NME.

Kaj pa The Strokes? Mu jih je v New Yorku sploh uspelo videti? Žal ne - kupil je karto za koncert, ki naj bi se zgodil 13. septembra 2001, a se zaradi 9/11 ni. Življenje v New Yorku je po tem dnevu postalo nenavadno vljudno, pregovorno neprijazni Newyorčani so začeli uporabljati besedici "prosim" in "hvala" ter držati vrata starejšim ženicam z vrečkami. New York se ni zdel več kot New York in nekaj mesecev pozneje se je Tim Jonze odločil za vrnitev v Veliko Britanijo.

Tudi veliko newyorških skupin se je odločilo za skok čez lužo in kar številnim - med njimi prednjačijo prav The Strokes in Interpol - je uspelo. A za Jonzeja se nič ne more primerjati s tistim občutkom hoje po manhattanskih ulicah v ritmu rokenrol revolucije ...

Alenka Klun
alenka.klun@rtvslo.si

Toliko majhnih krajev je, kjer bi rad igral, včasih čudnih, a mislim, da bi bili zabavni ... na primer na pol prazen bar.

Julian Casablancas