Z nizanjem apokaliptičnega podobja o koncu sveta, brez katerega v zadnjem času ne more noben zapis o letošnjem albumu Musical Accompaniment for the End of the World, vam bomo prizanesli.

Zanimivo je, da v neobveznih kavarniških pogovorih o glasbi vsaj enkrat na leto naletiš na kakega novega "spreobrnjenca" s tistim vročičnim sijem epohalnega odkritja v očeh. Kot svoje najnovejšo in bolj ali manj naključno najdbo ti predstavi fantastično novo skupino ("In, ne boš verjela, Slovenca sta.") V devetih od desetih primerov se izkaže, da gre za Silence. "Všeč nama je, če naju ljudje odkrijejo sami in nato tretirajo kot nekakšno odkritje, ki je samo njihovo," sta Boris Benko in Primož Hladnik že sama razmišljala v nedavnem pogovoru za Radio Slovenija. Verjetno neslutena prednost tega, da ju na komercialnih (ali sploh kakršnih koli) radijskih postajah pač ne boste ujeli. In ohrabrujoč dokaz, da se da uspeti tudi brez kakršnega koli uklanjanja komercializaciji ali vkrcanja na medijski vrtiljak.

Tako posamično "rekrutiranje" poslušalcev in grajenje osebnega odnosa z njimi je iz Silence v zadnjih letih - ko sta se ukvarjala predvsem z ustvarjanjem glasbe za gledališče - naredilo najbolje varovano skrivnost, za katero vemo vsi. Da bo koncert v Kinu Šiška, ki je za nameček samo eden v peščici zelo redko posejanih nastopov ob izidu novega albuma, imel pridih nekakšnega srečanja tajnega kluba, je bilo torej jasno. Da bodo razprodane vstopnice dan pred koncertom tako zelo vroča roba (iskale so se celo v zameno za 150 evrov), je bilo vseeno presenečenje. Morda na prvi pogled presenetljiva odločitev vodstva Kina Šiška, ki je lanski rojstni dan praznovalo s prenašanjem Klemna Klemna v trugi, da bodo tretjo svečko upihnili v precej manj rajajočem vzdušju, se je obrestovala. (Še bolj bi se, če bi DJ set po koncertu vseeno vsaj rahlo prilagodil tonu večera, ne pa, da je z invazijo funka grobo pomendral prijetno melanholično vzdušje.)

In če se Silence sicer ponašata s tem, da se nikoli nista zapisala tej ali oni unificirani glasbeni identiteti - njuna petnajstletna kariera se razteza vse od zgodnje, depechemodeovsko obarvane "mehke" elektronike pa do najrazličnejših gledaliških projektov, konceptualne naveze z Laibach in relativno komercialnega popa (na albumu Vain) - svojih nastopov k sreči ne zastavljata kot nekakšen "best of" pregled svojega ustvarjanja. Nasprotno; predstavitev albuma Musical Accompaniment for the End of the World se izkaže za natančno to - izvedbo vseh skladb s ploščka, v točno takem zaporedju, kot si na njem sledijo: prek tesnobne Hunger, ki bi z lahkoto še sodila v kontekst Pandurjevega Baroka oz. z njim povezanega albuma Silence The Passion of the Cold, pa prek Sing in Silkskin tr hipnotične izvedbe Pioneers of Nothing do doslej največ predvajanih Electricity in Death is New York. Da to - kljub velikemu številu zastonj razdeljenih vabil - ni bil koncert, med katerim bi človek v ozadju lahko klepetal ob pivu, je dokazal tihi bes prvih vrst, ki so z ubijalskimi pogledi in agresivnimi pssst!-i izgnale naivneža, ki je bil očitno pod vtisom, da sme med dogajanjem na odru govoriti.

Učinek nekakšne premišljeno strukturirane celostne umetnine so večeru dodajale še atmosferične, prelivajoče se (in v živo ustvarjane) videoprojekcije v obliki barvnih impresij. Ker se šišenska Katedrala, roko na srce, ne more meriti s čarobnim, odprtim ambientom vrta Pokrajinskega muzeja Koper, kjer sta Silence enak koncert testno (ali, če hočete, premierno) izvedla avgusta, in smo se v naprej rahlo bali, da nam bo ljubljanska "scena" (v najširšem pomenu besede) rahlo zamorila magičnost doživetja - a Ljubljančani s(m)o se tokrat izkazali. Kljub temu, da koncerti Silence že tradicionalno ne prinašajo nobene neposredne interakcije z občinstvom, bi človek cel večer - z izjemo v vsakem predahu bučnejšega aplavza in občasnega pritajenega cvileža kake navdušenke - v grobni tišini lahko slišal pasti buciko. Prisegli bi lahko celo, da je Benku, ki sicer nikoli ne zbuja vtisa, da je na odru ravno sproščen (ali sploh rad), spričo te prekipevajoče naklonjenosti občinstva tam nekje okrog "živahnejših" skladb Naïf in Sturmschlager ušel kak nasmešek. (In to kljub dejstvu, da je bilo verjetno največje občinstvo, kar sta ga kdaj imela na samostojnem koncertu.)

Po kratkem, a perfekcionistično izpiljenem osnovnem delu koncerta, ki ni od studijskih posnetkov po kvaliteti odstopal niti za las (je pa v živo nekako novo življenje dobila na albumu morda po krivem rahlo spregledana Wish Me Well, Wish Me Hell), je za zanimiv kontrapunkt poskrbel kratek dodatek. Najbrž ne po naključju sta Benko in Hladnik zanj izbrala po eno pesem z vsakega svojega albuma: elektronike okleščena I Love You (z Ma non troppo, 1997), Silverbloom (z Vain, a Tribute to a Ghost, 2004), P.S. (z Unlike a Virgin, 1999) in čudovito kruta The True Nature of Happiness (z "gledališkega" dvojnega albuma The Passion of the Cold, 2008). Na nek nepričakovan je "delovala" celo Fever, seksi klasika, ki so jo prirejali že vsi od Elvisa do Madonne, a njene zadihanosti sami od sebe ne bi znali povezati z Benkovimi vokalnimi akrobacijami.

In ker je jasno, da Silence niso bend, ki bi - pa naj bo aplavz še tako bučen in zahtevajoč - improvizirano izvedli kar še kak biser iz svojih sicer obsežnih arhivov, smo na koncu, z razlago, da "jima že zmanjkuje repertoarja", kot čisti bonus dobili še eno izvedbo Heart of Darkness. Poteza, ki bi jo mogoče prej pripisali komu, ki pod pasom res nima več kot dvanajst skladb, a v svoji nenačrtovanosti izpade nekako simpatično.

Če sta vokalna brezhibnost in čustvena razgaljenost, ki ju počasi že razumemo kot stalnico odrske prezence Silence, pokazatelj, da se v Kinu Šiška v prihajajočem letu ne bodo bali samosvojih, konvencije preizprašujočih izvajalcev, (nam v) Centru urbane kulture ne bo hudega.

Ana Jurc; foto: Sandi Fišer