Glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so zadnji teden posebno pozornost namenjali poljski glasbi. Še pred sinočnjim gostovanjem v Varšavi so v četrtek z glasbo poljskih skladateljev zaznamovali tretji večer abonmajskega ciklusa Kromatika, na katerem so nastopili z mlado violinistko Hino Maeda, zmagovalko na prestižnem mednarodnem violinističnem tekmovanju Wieniawskega.

Umetniška vodja orkestra Maja Kojc je razložila, da so pogovori o sodelovanju s poljskimi ustanovami trajali več kot eno leto. "Pogovarjali smo se tudi o več koncertih na Poljskem, kar se nato ni uresničilo. Povezali pa smo se s poljskim veleposlaništvom v Ljubljani in združili koncert Kromatike s praznovanjem 105. obletnice ponovne neodvisnosti Republike Poljske. Oni so nas pri tem koncertu podprli, in to se je tudi časovno povezalo z gostovanjem na festivalu Eufonie."

Orkester je v Ljubljani in Varšavi vodil nemško-ruski dirigent Thomas Sanderling, dedič sovjetske dirigentske šole in hkrati interpret, ki je simfonije Šostakoviča in drugih, tudi manj znanih skladateljev popeljal po celotnem svetu. Poleg Drugega violinskega koncerta Wieniawskega, ponekod imenovanega kot "poljski Paganini", sta bili na sporedu še Klasična uvertura Slavka Osterca in Sinfonia Rustica poljskega skladatelja iz 20. stoletja Andrzeja Panufnika.

Zahtevno simfonijo Panufnika, v kateri so godala orkestra razdeljena v dva manjša ansambla, ki se vsak na svoji strani odra izmenjujeta ter dopolnjujeta, so simfoniki izvedli tudi v Varšavi, dodali pa so še kratko skladateljevo Uspavanko za godala, ljudski napev, obarvan s tonskimi grozdi. Nastop sta spremljala tudi skladateljeva vdova Camilla in sin Jeremy James Panufnik, ki sta pred koncertom varšavski univerzi predala skladateljev arhiv. Sinfonia Rustica je ena pogosteje izvajanih skladb Panufnika, in Simfonični orkester RTV Slovenija je s svojo interpretacijo prepričal – zvenel je z izjemno mehkobo, a hkrati v dvorani Varšavske filharmonije navdušil z muzikantskim zanosom.

"Gre za dvorano starejšega kova, ne za moderno koncertno dvorano. Ti starejši prostori imajo neko posebno toplino, ne le v zvoku, ampak tudi v samem vzdušju," je po vaji razmišljala Maja Kojc.

Čarovnija sodelovanja
Radijski in televizijski orkester prevzema različne naloge, od snemanj, sodelovanj z glasbeniki različnih žanrov do priprave turnej in gostovanj, ki pa kljub naporom lahko veliko pripomorejo h kakovosti zasedbe. "Gostovanja so pomembna z več strani," razmišlja Maja Kojc. "Prvič zato, ker so pogosto povezana z več koncerti, to pa pomeni več priprav, še bolj strnjeno delo orkestra kot sicer. Poleg tega gre za spoznavanje novih dvoran. S tem se orkester postavlja ob bok drugim orkestrom, se umešča na glasbeni zemljevid sveta. Ob tem pa gre tudi za intenzivnejše druženje glasbenikov. V sodobnem jeziku bi temu rekli team building, ampak tudi to je pomembno, da se energija glasbenikov poveže."

Glasbeniki so se hitro povezali tudi s solistko koncerta v Varšavi, italijansko pianistko Leonoro Armellini in že po prvi vaji v Ljubljani so bila pričakovanja pred izvedbo Lisztovega Klavirskega koncerta št. 1 v Es-duru visoka. Pianistka je v pogovoru potrdila, da spada med glasbenike, ki že prve poskuse na vajah dojemajo kot nastop: "Vaje so mi zelo pomembne. Orkester je kombinacija veliko različnih ljudi, in pomembno mi je, da vzpostavim dobre povezave, da sem del skupine. Na vajah se lahko zgodi čarovnija. Nekateri glasbeniki na vajah hranijo svojo energijo za koncert, ampak jaz preprosto dam vse od sebe. Ne vem, ali je to prav ali ne. Ampak res si želim biti pozorna na vse, kar se dogaja. Tudi meni je bilo srečanje z vašim orkestrom v zadovoljstvo. Na vaji se je razvila dobra energija, čutilo se je, da igramo z veseljem."

Pianistka briljantna z Lisztom in Chopinom
Leonora Armellini si je čas za pogovor vzela med ogrevanjem v sobi št. 309 Varšavske filharmonije, kamor se je vrnila dve leti po koncu 18. mednarodnega Chopinovega klavirskega tekmovanja: "Tu sem med tekmovanjem preživela toliko časa … Med nastopi so nas namestili v sobe s klavirji, in prav ta mi je bila najljubša zaradi prelepega klavirja, zelo je tiha, mirna. Tu sem preživela toliko trenutkov, in prav neverjetno je, da to nekako podoživljam."

Tekmovanje je pred dvema letoma zaradi pandemije in razvoja pretočnega spremljanja koncertov doseglo še več poslušalcev, slovenski ljubitelji glasbe pa smo mu sledili še posebej pozorno, saj je v finalu igral tudi Alexander Gadjiev in na koncu zasedel drugo mesto. Leonora Armellini je bila peta, življenje po tem pomembnem mejniku kariere pa opisuje: "Veliko sem igrala, potovala več kot kdaj koli prej, veliko sem igrala v Aziji, v Koreji, na Japonskem, tudi po Evropi. Najlepši del pa je prelepa glasba, ki jo igram. Pojavilo se je toliko priložnosti, ki so zame življenjskega pomena, priložnosti, da odkrijem in doživim kaj novega. Ti dve leti sta mi dali veliko navdušenja, sem pa tudi nekoliko bolj utrujena. A na to sem čakala celo življenje, zato se ne pritožujem."

Tekmovanja mladih glasbenikov lahko za udeležence ob medijski pozornosti in možnostih, ki jih odpirajo, hitro pomenijo tudi prevelik psihološki zalogaj. Glasbenica, ki je obdobje tekmovanj pustila za seboj, priznava, da lahko poslovna plat glasbe zahteva preprosto preveč. Zato si kljub mnogim ponudbam previdno načrtuje urnik, hkrati pa je tudi k tekmovanju pristopila s premislekom. "Če se osrediniš le na tekmovalni vidik, te to lahko pelje v napačno smer. Med tem zadnjim tekmovanjem sem želela nastopati, igrati, se zabavati. Vedela sem, da je to še vedno tekmovanje, in čustvena teža je ostala. Trudila pa sem se, da ne bi mislila na to, da moram biti boljša od drugih. V resnici se je med udeleženci ustvarila prijetna skupina. Lahko smo se veselili uspehov drug drugega, ko nam je šlo dobro, a tudi čutili žalost, ko je kdo izpadel iz tekmovanja – moj prijatelj je na primer končal tekmovanje pred mano. Bila je lepa dogodivščina in predstavljam si, da ne bi bilo tako lepo, če bi se osredinila le na tekmovanje."

Leonora Armellini je v ponedeljek zvečer z lahkoto in kristalno zvočno jasnostjo obvladala solistični part Lisztovega Prvega klavirskega koncerta ter si nenehno sproščeno predajala fraze z orkestrom. Občinstvu je namenila še dodatek, skoraj pričakovano se je odločila za Chopinovo glasbo, Veliki briljantni valček.

Glasba Srednje in Vzhodne Evrope
Festival Eufonie poteka tretji teden v novembru, njegov namen je promocija širše regije, sloni pa na podpori kulturne politike države. Rafał Wiśniewski, direktor poljskega Nacionalnega centra za kulturo, pojasnjuje nastanek festivala: "Pobuda je prišla od Ministrstva za kulturo in narodno dediščino, kjer so menili, da bi bilo vredno obrniti pozornost na glasbo iz regije Srednje in Vzhodne Evrope, saj so festivali običajno usmerjeni v avstrijsko, nemško glasbo in nasploh v zahodno smer. Začeli smo s sodelovanjem Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske, potem pa smo projekt razširili na Romunijo, Bolgarijo in Balkan, veseli smo Hrvaške in seveda slovenskega orkestra, ki se nam je pridružil letos. Ideja se širi na baltske države in na sever Evrope."

Na peti izvedbi festivala gostuje okrog 750 umetnikov iz 12 držav, odprl ga je Simfonični orkester BBC, letošnja tema pa je ljudska glasba v različnih zvrsteh, od klasičnega repertoarja, džezovske glasbe, sodobnih skladateljskih projektov do filmske glasbe. V soboto je program ponudil živo izvedbo partiture za film Kmetje (The Peasants), zgodovinske drame v animaciji, v celoti sestavljeni iz oljnih slik. Letošnji film sta po uspešnici Z ljubeznijo, Vincent (2020) režirala in napisala DK Welchman in Hugh Welchman na podlagi romana Władysława Reymonta.

Nedeljski program sta v varšavskem Kraljevem gradu začela Weronika Grozdew-Kołacińska in Piotr Pieron, avtorja projekta Europolifonie, prepleta ljudskih pesmi iz Bolgarije, Poljske, Ukrajine, Albanije, Istre. Wiśniewski opisuje namen takšnih združevanj: "Lepota se skriva v različnosti, se glasi znan citat. Letos predstavljamo različnost regije, in to je bil odličen primer različnosti pod eno streho. To je lahko zelo navdihujoče. Živimo v svetu ločevanja. Povezuje nas lahko glasba. Družbeno tkivo glasbe in čustev." Nadaljevala je Janáčkova filharmonija iz Ostrave z dirigentom Tomášem Netopilom in celotnim ciklom Moja domovina Bedřicha Smetane, ki je kljub monumentalnim gradacijam v simfoničnih pesnitvah zazvenel v sodobnem orkestrskem zvoku.

Sveže in v sodobno izčiščenem zvenu je z obema skladbama zazvenel tudi Panufnik na večeru s Simfoniki. Slovenska glasba je z Varšavo povezana predvsem prek starejšega septembrskega festivala sodobne glasbe Varšavska jesen, Simfonični orkester RTV Slovenija pa je v uvodu občinstvu mladega festivala predstavil tudi sodobno slovensko glasbo, delo Sence tišine Nine Šenk, tihotno glasbo, ki pa je vodila v večer medsebojnega poslušanja glasbenikov in iskanja finih nians igre.