Nesmrtnost in neuničljivost članov skupine Rolling Stones sta skozi desetletja postali sinonim za rockglasbo. Če bi lahko komu podelili avtorstvo za geslo seks, droge in rokenrol, bi pod njega najprej podpisali pevca skupine Micka Jaggerja. Skupina je postala blagovna znamka rocka, ki ga je skovala popularna kultura. In dušo tega motorja je za vsemi ekscesi poganjal Watts. Leta in leta so vsi spraševali kitarista skupine Keitha Richardsa, kaj povezuje Stonese, in vedno je bil odgovor Charlie.

Sorodna novica Umrl je Charlie Watts, bobnar skupine Rolling Stones

Človek, ki se ni nikoli nasmehnil, če se ni počutil srečnega, in tisti član Stonesov, za katerega se je vedelo, da se lahko nanj zaneseš, ker vedno govori resnico. Toda bobnarje, če niso pretirano izstopajoči, kot sta na primer Keith Moon (The Who) ali John Bonham (Led Zeppelin), le redko posvojijo množice za svoje. Watts je podobno kot Ringo Starr svojo vlogo prikazoval tako enostavno. Celo brez napora. Kar je umetnost največjih. Njegovi živahni uleti, iz katerih je (skrivaj) seval džez, so na odru uravnavali utrip glasbe. Veljal je za popolno nasprotje Jaggerja, osredotočen na glasbo, medtem ko je pred sabo koncert za koncertom spremljal predstavo vseh predstav.

Med številnimi zanimivimi elementi Charliejeve zgodbe je njegovo ozadje, v katerem je bila v ospredju njegova strast do džeza. In njegova sposobnost, da je izza petdelnega kompleta bobnov natančno vedel, koliko sebe lahko postavi v ospredje, ne da bi ob tem zahteval pozornost. Glasbenik in pisatelj Mike Edison, ki je leta 2020 izdal knjigo Sympathy for the Drummer: Why Charlies Watts Matters, je za njegovo iznajdljivo bobnanje zapisal: "Lahko se zaposli, ko je to potrebno." A vse naredi z namenom.

Nasprotja, ki so ustvarila kultnost
Še preden je svet spoznal Rolling Stonese kot odgovor pobalinski četverici iz Liverpoola The Beatles in še preden je med njimi nastalo rivalstvo, ki je spodbujalo napredek tako enih kot drugih, in še preden je Ed Sullivan ob veliki popularnosti Beatlov čez lužo dejal, da te glasbe ne bo vrtel, ker je barbarska glasba za delinkvente, je obstajal džez. V svet so ga ponesli glasbeniki iz Harlema s pomočjo množičnih medijev, ki so poskrbeli, da se je ljudska glasba lahko širila na daljavo. Pred Beatli so glasbene skupine preigravale standarde. Toda ko je četverica iz Liverpoola začela komponirati, se je ustvaril koncept rockglasbe, ki je temeljil na avtorstvu.

Množični mediji so pozneje poskrbeli, da se je ustvaril še kult rockzvezde. Med prvimi je k temu pripomogel prav prej omenjeni Sullivan, ko so mu lastniki televizijske postaje CBS, katere obstoj je bil odvisen od gledanosti, zabičali, da mora predvajati Beatle, in ob njihovem gostovanju si je oddajo ogledalo 70 milijonov gledalcev. Tako Beatli kot Stonesi so z vsakim nastopom posebej potrjevali poznejšo teorijo: glasba mobilizira skupnost. Elektronska glasbila so zamenjala orkestre in v ospredje postavila novo obliko druženja za ljudi – koncerte. In na svetu ni bolj goreče in dalj trajajoče množice oboževalcev, kot so obiskovalci koncertov in poslušalci jezdecev rockapokalipse. Rolling Stones so z občasnimi menjavami preživeli hladno vojno, milenijskega hrošča, konstrukt Britney Spears in njej sledečih popzvezdnic novega tisočletja in na koncu pristali s 15-sekundnimi izseki na TikToku poleg Lil Nas X-a, BTS in 24kGoldna.

Skupina, ki je združila nezdružljive
Toda prav zanje lahko trdimo, da so združili vse tipe glasbenih oboževalcev, ki jih je definiral filozof Teodor W. Adorno. Prišli so na sezname predvajanja poznavalca, ki razume glasbeno logiko in misli z ušesi; na seznam poznavalca, ki glasbenega jezika ne pozna, ampak podzavestno ve, kaj je dobro; izobraženega konzumenta, ki veliko sledi glasbi, a ne zna na zavedni ravni soditi o glasbi; emocionalnega poslušalca, ki z glasbo sprošča svoje nagone (slikarji itd.); celo zagrenjenega poslušalca, ki posluša samo enega izvajalca; poslušalca za zabavo, ki je slep služenj kulturne industrije; in na račun Wattsa tudi poznavalca za džez. Mogoče so se v neki točki dotaknili tudi indiferentnih poslušalcev, ki glasbe ne poslušajo, ker so živeli pod avtoritarnimi starši (ni izključeno, da so jih poslušali oni).

Sorodna novica Rolling Stones na Dunaju: Slovenija premajhna, da bi jo Jagger omenil

Graditelji industrije in umetnosti
Rolling Stones so s svojo trdoživostjo in obstojem na odrih spremenili celo percepcijo rockglasbe zgolj kot glasbe za množice in stadione. Postali so rockelita, katere namen je podobno kot v elitni glasbi socialna in razkazovalna funkcija. Gre za koncept, ki ga je lepo ponazoril eksperiment časopisa Washington Post leta 2007. V ospredje so postavili "neznanega moškega", ki je na podzemni železnici v Washingtonu igral violino na podzemni železnici. 1000 ljudi je šlo mimo njega, sedem se jih je ustavilo, da bi prisluhnil glasbi, medtem ko jih je 27 le darovalo denar. Na koncu je zaslužil 32 ameriških dolarjev. Ta neznani moški je bil z grammyjem nagrajeni violinist Joshua Bell. Ko je naslednji dan priredil koncert v koncertni dvorani, kjer je igral na violini za tri milijone in pol ameriških dolarjev, so obiskovalci za vstopnico odšteli 100 ameriških dolarjev.

Vstopnica za koncert Stonesov se v zadnjih letih vrti okoli 370 ameriških dolarjev (to je okoli 310 evrov). Na spletni strani CNBC so pred časom izpostavili pričevanje ene izmed njihovih gorečih oboževalk, ki je leta 1962 za njihov koncert odštela dobrih 13 ameriških dolarjev (okoli 11 evrov). "Da, drago je," je potrdil ugotovitvi leta 2012 Jagger: "Toda večina vstopnic je dražja od cene, ki jo postavimo. Vmes je trg. Ne sodelujemo pri dobičku. Če vstopnica stane 300 ameriških dolarjev in pomislimo, da se povzpne na 1600 ameriških dolarjev, mi ne dobimo razlike."

Čakajoč na poslednji pohod
Rolling Stones so s pomočjo svojih sopotnikov skozi različna obdobja rockglasbo spremenili v industrijo in umetnost – svet, v katerega se preseliš in se v njem dobro počutiš. Izolacijo od vsakdanjega sveta. In to dobro počutje, trans, je generiralo dolgoživost in vitalnost. Koronaobdobje je tudi njih prisililo, da se začasno umaknejo z odrov – prostora, ki so ga uporabljali kot kisik za obstoj. Ob napovedi nadaljevanja turneje No Filter za prihodnje leto je Watts naznanil, da jo bo izpustil, kar je v mnogih sprožilo skrb, ki se je na koncu izkazala za upravičeno. Neizprostnost industrije, ki postavlja blagovno znamko Rolling Stones celo nad člane skupine, je še na enem primeru zmagala. Trg je prevladal nad umetnostjo, ki jo je s svojim likom in delom potrjeval Watts. Zato rokenrol nikoli ne umre. Se pa spremeni.