Izhodišče večera, ki je v Slovenski filharmoniji potekal pod dirigentsko taktirko Martine Batič in ob klavirski spremljavi Tatjane Kaučič, je bil ciklus Romance in balade Roberta Schumanna. Gre za ciklus po značaju in vsebini različnih si skladb, katerih besedila po besedah muzikologa Aleša Nagodeta bi težko uvrstili v katero izmed omenjenih pesniških zvrsti.
Poleg Schumanna obsega program koncerta še dela Marijana Lipovška, Bohuslava Martinuja, Huga Wolfa, Franka Martina ter slovenske novitete Tadeje Vulc, Nane Forte in Črta Sojarja Voglarja.
Iz Lipovškovega opusa so izbrali ciklus Soneti Kajetana Koviča, ki jih je slovenski javnosti predstavil sredi 80. let prejšnjega stoletja. V enem izmed vrhuncev zborovske ustvarjalnosti je skladatelj uresničil svoj ideal vokalne glasbe, o kateri je nekoč dejal, da mora nastajati, 'kot bi človek pojoč govoril'.
Prisluhniti je bilo mogoče tudi glasbi češkega skladatelja Bohuslava Martinuja, čigar dela so po mnenju Nagodeta slovenskemu občinstvu po krivici premalo znana. Velikega individualista so pritegnili zlasti vrhunci glasbe prvih desetletij 20. stoletja, od Debussyja do džeza. Iz njih je z navezovanjem na glasbene prvine češke ljudske glasbe izoblikoval svojstven, a spremenljiv glasbeni jezik.
Čeprav so zborovske skladbe Huga Wolfa v senci njegovih skladb za glas in klavir, ki so mu prinesle svetovno slavo, se tudi v njih kažejo odlike skladateljeve vokalne ustvarjalnosti, kot je doseganje močnega izraza z zelo omejenimi melodičnimi in harmonskimi sredstvi.
Za skladanje Švicarja Franka Martina je značilna gradnja iz vrste odsekov, ki se razlikujejo po zasedbi in zvočnih barvah. Temeljna tehnika pri oblikovanju glasbenega stavka ves čas ostaja imitativno naslojevanje glasbenih misli.
Izvedli bodo še tri dela sodobnih slovenskih skladateljic in skladatelja, ki bodo izvedena prvič. V delu Dies irae je Tadeja Vulc besedilo srednjeveške sekvence z uporabo širokega spektra zvočnih barv prelila v podobo strahu ter eksistenčne izgubljenosti. Izrazno in glasbeno sorodna ji je skladba Quoniam ibit homo Nane Forte s svojo vizijo svetopisemskega besedila, ki temelji na oblikovanju zvočnih mas dveh skupin zborovskih glasov, ki tvorijo zaporedje kontrastnih ekspresivnih zvočnih ploskev.
Skladba Tišina Črta Sojarja Voglarja je korak dlje v raziskovanju zvočnih barv zborovskega sestava. Skoraj nemogočo nalogo z glasbo izraziti tišino je izpolnil s pretanjenim izkoriščanjem simbolnih povezav in njihovih značilnih glasbenih vzporednic.