V šali, ker na najbolj znameniti fotografiji skupine Sigur Rós delujejo štirje fantje na prvi pogled nadvse simpatično, nagajivo in ljubko, njihova smešna pokrivala pa izdajajo, da so oboževalci Tolkienovih hobitov.

Prepletanje simbolov, besede in zvoka
Ko pa dlje časa gledaš fotografijo, postajajo ti štirje fantje ljudje, ki jim z obraza bereš štiri različne vedenjske vzorce. Njihove doprsne podobe, nekje v gozdu obsijane s soncem, ki se prebija skozi drevesa, ti vzbudijo strah. Ta strah je povsem iracionalen. Njegov učinek je enak tistemu otroškemu strahu pred kakšnim zlim pravljičnim likom, recimo škratom. Ta strah sčasoma popolnoma izgine. Toda nikoli ne pozabiš, da je Islandija dežela škratov.

Tolkien je navdih za Gospodarja prstanov dobil iz islandske mitologije, točneje zbirke pradavnih islandskih pesnitev Prose Edda. Tukaj se vrnimo k skupini Sigur Rós in njihovi glasbi, ki mitologijo in mitološko, kot vsak Islandec, doživlja kot del svoje lastne podobe in podobe pokrajine, kjer živi. Sigur Rós sem od nekdaj doživljal kot glasbenike, ki so sposobni ustvariti ali posredovati zvok nadnarave. Lahko bi mu rekel tudi avizo medprostora. Tolkien ga je zemljepisno poimenoval Middle Earth ali Srednji svet. V takšnem simbiotičnem prepletanju simbolov, besede in zvoka bi lahko nadaljevali skozi celo zgodbo skupine Sigur Rós, toda niti sam nisem prepričan, ali bi s tem povedali vse. Navsezadnje se zavedam, da skupino Sigur Rós in njihov opus vsak po svoje sprejema in dojema. Toda resnica je tudi, da s svojo glasbo nobenega poslušalca ne pustijo ravnodušnega. Kakor koli bi poimenovali njihovo glasbeno mantro nad- in medprostornega fluida, ki obdaja ustvarjalce in nas poslušalce, bi bila najenostavnejša in najnatančnejša definicija tista, ki so je že pred leti ponudili Sigur Rós sami – "slow motion rock".

Nekonvencionalneži z vilinskim vokalom
V celotni diskografiji skupine smo lahko spremljali variacije njihovega lastnega definiranja glasbe in njene glasnosti. Ustvarjanje tako polnega ambientalnega zvoka, ki ga odrejajo bolj ali manj analogna glasbila, je izjemno zapleteno in težavno delo. Toda samo klasična in tradicionalna rokovska skupina zna vsako noto, ki jo izvaja na studijskem albumu, izvesti tudi na koncertu. In Sigur Rós so rockskupina.

Morda malce nekonvencionalna rokovska skupina s frontmanom Jónsijem, čigar petje (falset) je nadnaravno vilinsko, kar še bolj poudarja fiktivni jezik vonlandščina (op. avt. von = upanje), ki ga je Jónsi sam ustvaril. In seveda s kitaro, ki jo igra z lokom čelistov. Pa vendar so rockskupina, ki je ravnokar izdala svoj šesti studijski album Valtari.

Ob albumu še 12 kratkih filmov
Številka šest je le pogojna glede celotnega števila skladb, ki so jih Sigur Rós ustvarili v več kot sedemnajstletni navzočnosti na glasbenem prizorišču. To je skupina, ki je že zdaj eno najbolj kultnih imen v celotni glasbeni zgodovini. Povprašajte jih, ali bi ustvarili glasbo za vašo gledališko predstavo. Mislim, da denar ne bi bil pogoj, pomembna bi bila le zgodba. To dokazuje tudi projekt Mystery Film Experiment – 12 različnih režiserjev za 12 kratkih filmov na temo glasbe z njihovega danes izdanega novega albuma Valtari. Prvi spot Ég Anda, ki ga je režiral Ragnar Kjartansson, se že vrti na spletu, in priznam, da sem moral ob videnem novi album še enkrat pozorno poslušati.

Tistemu prvemu vtisu (Ég Anda, Fjögur Píanó, Ekki Múkk … ), ki sem ga ustvaril brez kakršne koli vizualne podobe novega albuma, bi rekel, ob tem bi si sposodil naslov albuma skupine Silence – "mala nočna glasba za konec sveta". V naslovni skladbi Valtari se to sliši kot sklepna ali odjavna špica ne kakšnega filma, temveč konca sveta. Seveda ta občutek takšnega dojemanja niti ni preveč prijeten. Toda ko vidiš omenjeni video za skladbo Ég Anda, si rečeš odjavna špica za konec katerega sveta? Glasba Sigur Rós se vedno sliši po wagnerjevsko, monumentalno, simfonija hrupa ali mogočna orkestracija zvokov, epsko in hkrati romantično. Toda ko jih boste gledali v Mariboru, jih na odru preštejte in ne pozabite, da je Islandija dežela škratov.