Roberta Smitha ne gre pretirano držati za besedo: razpustitev skupine je napovedal že po izzidu albuma Disintegration leta 1989, nato naj bi bil zadnji album Bloodflowers (2000), prav tako pa naj bi bila labodji spev serija koncertov leta 2002. Šov gre seveda vsakokrat dalje. Foto: EPA
Roberta Smitha ne gre pretirano držati za besedo: razpustitev skupine je napovedal že po izzidu albuma Disintegration leta 1989, nato naj bi bil zadnji album Bloodflowers (2000), prav tako pa naj bi bila labodji spev serija koncertov leta 2002. Šov gre seveda vsakokrat dalje. Foto: EPA

Imam stran na Facebooku, ampak nisem tja še nikoli nič napisal. Pravzaprav sem prisoten na vseh socialnih omrežjih, ampak mislim, da nisem še nikoli poslal kakega sporočila. Tam sem zato, da se ne bi drugi izdajali zame. Misel na intervjuje ... te dni nimam nobene želje ali interesa, da bi se pogovarjal s komer koli razen z ljudmi, ki jih poznam. V čudnem položaju sem - svet polzi od mene, ampak veste kaj? Pravzaprav mi to povsem ustreza. Niti najmanj me ne moti. Nimam občutka, da 'omojbog, zaostajam!'.

Robert Smith
Smithova na odru nepogrešljiva rdeča šminka je MAC-ova, v odtenku Ruby Woo. Obraz si pred vsakim koncertom naliči sam, saj menda ne mara, da se mu ljudje dotikajo obraza.

Avgusta je v nekem intervjuju Smith priznal, da so preostali člani The Cure - mimogrede, po tridesetih letih je pevec še edini ustanovni član v skupini; politiko 'vrtečih vrat' je z odpuščanjem glasbenikov bolj ali manj implementiral sam - medtem že davno izgubili veselje do snemanje albuma, ki je bil sprva napovedan že za leto 2009. "Verjetno bo izšel kot nekakšna na pol dokončana reč. Nisem prepričan, da ga bend hoče dokončati, kar je na neki način tisti pregovorni slon v sobi. Kaj se je zgodilo z drugo polovico albuma? Tega nikoli nihče ne omeni!"

Matična skupina spet na prvem tiru
A prestopanja na mestu bo počasi konec: "Za ta mesec sem si postavil rok, da moram začeti spet razmišljati o zadevah za Cure," je povedal. "Zdaj bodo imeli eno leto prednost pred vsem drugim. Dokler na plan ne spravim še druge polovice tega albuma, ne bom sodeloval pri tujih projektih." Leta 2008 je v svojem blogu namigoval, da bo nadaljevanje 4:13 Dream (še) temnejše od predhodnika.

Po izidu zadnjega albuma so se The Cure podali na enoletno turnejo, v okviru katere so igrali material iz svojega celotnega kataloga in na odru redno ostali tudi po tri ure in več (tako je bilo vsaj v Münchnu, kjer smo jih slišali v živo) - nato pa poniknili v ozadje. Smith, ki je v tistem času dopolnil 50 let, je v nedavnem intervjuju za The Guardian priznal, da je dvomil, ali bodo sploh še kdaj igrali v živo. "Sovražil sem misel na to, da bi lahko zdrsnili v zono somraka, da bi zapadli v rutino. Že celo življenje igram za lasten užitek in ideja, da bi to postalo mašinerija ali posel, mi je odvratna."

Zakaj ne intervjujate raje Björk?
No, v začetku tega meseca so tišino prekinili z nastopom na britanskem festivalu Bestival, kar pa ne pomeni, da se že vračajo pod žaromete (Smith je na čast dogodku dal en sam intervju, za The Guardian, pa še tega rez pretiranega navdušenja: "(Organizator) Rob da Bank mi je rekel. Boš nam na ljubo dal vsaj en intervju? To je torej za njih. Ampak ne vem, zakaj tega ne počne raje Björk; saj ona tudi nastopa, kajne?"

Demokracija? Kakšna demokracija?
Cure se bodo v zgodovino glasbe zapisali kot skupina, ki je v prvi polovici osemdesetih iz iztočnic poznega punka začela ustvarjati poetične, a temačne balade (na albumih Faith in Pornography), nato pa v začetku devetdesetih zakrmarila v bolj vesel pop. Divje uspešnim singlom, kakršna sta bila The Lovecats in Friday I'm In Love, menda ni botrovala želja po večji slavi, ampak pač del naravnega razvoja njihove glasbe. "Faith je zvok izjemnega obupa, ker smo se takrat tako počutili. Ampak nismo se tega držali, ker bi mislili, da to ljudje od nas hočejo. Pet let pozneje smo bili v celi vrsti neumnih tv-oddaj in se delali norca iz sebe. Tekom let smo vedno primarno počeli to, kar čutim sam, in do neke mere, kar čutijo ljudje okrog mene. Ko nekdo neha čutiti podobno, zdrsne iz tega notranjega kroga."

Skrivnost večne črnine pojasnjena
Smith se s terminom "goth" še danes ne identificira - ne zato, ker bi mu šla cela subkultura na živce, ampak zato, ker "samo ljudje, ki ne pripadajo gothu, mislijo, da smo gothbend ... ko je goth izbruhnil, smo bili mi shoegazing skupina." Etiketa se jih je verjetno do danes držala predvsem zaradi Smithove pojave: natupirani lasje, krvavo rdeča, razmazana šminka in črne oprave. "Črno se ne oblačim zato, ker bi s tem hotel kaj povedati, ampak ker ... ne vem, si v tako videti bolj suh? Ker je ni treba prati tako pogosto? To je najbrž glavni razlog, zakaj so vse moje obleke črne. V trgovinah pogosto vprašam, ali imajo kak kos tudi v beli, pa samo strmijo vame."

Očitno ne bo šel po Bonovih stopinjah ...
V zadnjih desetih letih je že večkrat skušal pisati pesmi, ki bi se bolj navezovale na "resnični svet", a jih po navadi s končne različice albuma črta. "Nikoli nisem bil čisto sprijaznjen z idejo spolitiziranih glasbenikov. Le redki so dovolj pametni za tako početje; če so dobri v političnem udejstvovanju, trpi glasbena plat in obratno. Name kot na javno osebo ljudje ne gledajo na tak način; verjetno moj videz ni dovolj dostojanstven, da bi mi kaj takega sploh lahko uspelo."

Imam stran na Facebooku, ampak nisem tja še nikoli nič napisal. Pravzaprav sem prisoten na vseh socialnih omrežjih, ampak mislim, da nisem še nikoli poslal kakega sporočila. Tam sem zato, da se ne bi drugi izdajali zame. Misel na intervjuje ... te dni nimam nobene želje ali interesa, da bi se pogovarjal s komer koli razen z ljudmi, ki jih poznam. V čudnem položaju sem - svet polzi od mene, ampak veste kaj? Pravzaprav mi to povsem ustreza. Niti najmanj me ne moti. Nimam občutka, da 'omojbog, zaostajam!'.

Robert Smith