Ne zgodi se prav pogosto, da kakšna (relevantna) skupina Ljubljano uvrsti na seznam svojih postojank na dveh zaporednih turnejah, še posebej če med njima ni dolgega predaha. Tokrat imamo srečo: dve leti po tem, ko so Tindersticksi nazadnje nastopili v (ne prav nabiti) dvorani Kina Šiška, se v torek, 15. maja, na prizorišče zločina vračajo s ploščkom The Something Rain, nadgradnjo in izpopolnitvijo tem, ki so jih po petletnem premoru na začetku tisočletja odpirali že na albumih The Hungry Saw (2008) in Falling Down a Mountain (2010).

Pred torkovim koncertom smo se torej pogovarjali z lakoničnim, duhovitim Boulterjem, ki na odru skrbi tudi za orgle in harmoniko. V trenutni koncertni postavi so poleg Boulterja in Staplesa še kitarist Neil Fraser, bobnar in vokalist Earl Harvin ter basist in vokalist Dan McKinna.

Pred Tindersticksi bo primerno introspektivno vzdušje v Katedrali pomagal ustvarjati francoski glasbenik Thomas Belhom, ki je s Tindersticksi sodeloval pri njihovih številnih projektih filmske glasbe, s samim Staplesom pa tudi na njegovih dveh samostojnih (in kritiško malo slabše sprejetih) albumih. Belhom, ki se giblje predvsem po polju džeza in elektronike, bo še to pomlad izdaj svoj tretji samostojni plošček, Rocephine.

Če se ne motim, se tokrat v Ljubljano vračate že tretjič. Imate na Ljubljano do zdaj že kakšne spomine?

Da, same lepe spomine. Ničesar nezaslišanega. Mislim, da plešoče dekle? Veselim se vrnitve.

V čem se koncertiranje pri štiridesetih razlikuje od turnej v časih, ko ste bili dvajsetletni 'mulci'? Je življenje iz kovčka kaj težje, ko se človek enkrat ustali in si ustvari družino? Ali pa potrebujete tovrsten ustvarjalni "pobeg"?

Včasih je šlo za vodko in preganjanje deklet. Zdaj gre za rdeče vino in ženske. Še vedno je vznemirljivo. Kadar je koncert nekaj posebnega, je čarobno, kot pravljica. Ko je sra***, pa je največje sra***, v katerega si kdaj zagazil. No, ampak tako imam priložnost, da preživljam čas z ljudmi, ki jih imam rad, in počnem, kar imam rad.

Devet studijskih albumov pomeni precej zajeten opus. Kako se človek torej loti sestavljanja setliste (poleg novih pesmi)? Se vam zdi, da so nekatere vaše starejše stvari bolje prestale preizkus časa kot druge? So vam pesmi, ki ste jih napisali v devetdesetih, še vedno blizu?

Nekatere pesmi izgubijo svoj pomen, spet druge postanejo pomembnejše, kot so bile na začetku. Če eno in isto pesem igraš prevečkrat ... se vse skupaj spremeni v predstavo. Tisto pravo čustvo se izgubi. Ampak večino pesmi, ki nam niso bile pri srcu, smo že davno črtali. Kar je ostalo, večinoma predstavlja nas.

The Something Rain je precej skrivnosten naslov. Kaj ga je navdihnilo? Meni asociira na samotno, deževno popoldne. Je to najboljše ozračje za poslušanje Tindersticksov?

Med miksanjem komadov sem bil na dopustu na grškem otoku. Stuart mi je vsak dan pošiljal najnovejše različice. Sončni zahod nad grško plažo, nežni valovi ... zame je to najboljša kulisa za poslušanje albuma. Naslov pa lahko pomeni, kar hočeš. Zame pomeni nekaj, kar si za las zgrešil. Ali pa je tik zunaj tvojega dosega.

Začetna pesem na albumu je po navadi nekakšen uvod, "pokušina" tega, kar naj bi sledilo. Za The Something Rain ste izbrali Chocolate, govorjeno pesen, ki je povrhu niti ne narira Stuart Staples. In potem je tu lahko-bi-bil-vzet-iz-Igre-solz preobrat na koncu zgodbe. Same presenetljive izbire.

Lepo je biti presenečen, a ni?

Je bil duhovit zaključek zgodbe Chocolate zamišljen tudi rahlo subverzivno? V mislih nimam njene vsebine, ampak predvsem ustaljene predstave, ki jih imajo ljudje o tem, kaj Tindersticksi so in kako bi morali zveneti. Vas stalno etiketiranje z oznakami "melanholije" in "pop noira" po nekaj časa začne utrujati?

Ja. Ampak počasi se začenjam razumeti. Žalostna oseba sem. Eden mojih prvih spominov je žalost. Ko sem bil star deset let, sem jokal, ker ne bom nikoli več v enojnih številkah. Vidim temo. Uživam v njej. Hrani me. Ampak če obenem ne bi videl svetlobe ... me najbrž ne bi bilo tukaj.

Glasbeni recenzenti se nekako strinjajo, da "ste potrebovali dva albuma, da ste z novo postavo našli trdno oporo pod nogami". Se tudi vam zdi, da ste dosegli raven, kakršne vam od svojega "comebacka" doslej ni uspelo? Kakšen je prevladujoče razpoloženje na albumu?

Zdi se ... zaključen. The Hungry Saw je pomenil osveženo različico nas, a še vedno starih Tindersticksov. Falling Down A Mountain je zame prišel prehitro. Ta album ima ravnotežje. In veliko lepe glasbe. Lepota si zasluži hvalo!

Ljubljana ima tudi precej močno bazo oboževalcev skupine The Walkabouts. Singel Travelling Light, ki ste ga posneli z njihovo pevko Carlo Torgerson, je ena mojih najljubših pesmi. Puščate možnost še kakšnega sodelovanja kdaj v prihodnosti? So še kakšni glasbeniki, s katerimi bi hoteli sodelovati, pa še niste?

To je posebna pesem in verjetno moj najljubši duet, kar smo jih Tindersticksi kdaj posneli. Vsaka pesem potrebuje kaj drugega. Včasih je to kakšen drug glasbenik, drugič orkester. Včasih nam to uspe najti samim. Vedno se mi je zdelo, da bi pesem Yesterdays Tomorrows (z albuma The Hungry Saw) moral peti Little Richard. Mogoče nekega dne; vedno kadar koga, ki ga ceniš, prepričaš, da kaj doda tvoji glasbi.

Ana Jurc