Khaled se je, takrat še kot Cheb (Mladi) Khaled, kot “kralj raija”, glasbene zvrsti, ki tradicionalne alžirske melodije meša z zahodnjaškimi ritmi, v Evropi in na Bližnjem vzhodu v stratosfero izstrelil v prvi polovici devetdesetih, ko je s svojimi s sintetizatorji podloženimi popevkami (to so bila vendarle leta "eurodance" epidemije) sprožal evforijo, primerljivo s turnejami Michaela Jacksona po Aziji. S prvo veliko uspešnico, Didi, je dokazal, da je lahko pesem v arabščini v Franciji uspešnica; svoj ugled je z naslednjim, tokrat res množičnim in do danes največjim hitom, Aicha, le še zacementiral.

Od takrat dalje si v vodah glasbene eksperimentacije pušča bolj ali manj proste roke in rai križa z vsem od hiphopa do funka in reggaeja. “Rai je kot blues,” je razložil v nekem intervjuju, “ki so ga peli sužnji. V Alžiriji so ga pastirji peli med francosko kolonizacijo. Bil je prepovedan in skrit. In podobno kot blues se rai “prime” na kar koli – jazz, rock, reggae ali flamenco.” Rai se je, tako kot v ZDA rap, rodil "na cesti", od koder si zelo svobodno sposoja besedišče. Podobno kot rap pušča veliko prostora za improvizacijo, si "sposoja" vplive iz vseh vetrov in se zoperstavlja kulturnemu "mainstreamu".
Na najnovejšem albumu, letošnjem Liberté, se Khaled vrača k svojim koreninam – k bolj prečiščenemu, akustičnemu zvoku, iz katerega odmeva njegova mladost v Alžiriji. Njegov raskavi, sugestivni glas se lahko prilagodi širokemu razponu žanrov in razpoloženj – v Križankah smo bili tako deležni vsega: od tipičnih arabskih žalostink do skoraj bobmarleyjevskega reggaeja, sola na saksofonu in latinoritmov, ki bi sodili na srečanje Buena vista Social Cluba.
In čeprav je Khaled na začetku malce zmigoval z rameni nad slovensko sicer zainteresirano, a že tradicionalno bolj zadržano publiko, se je že po dobre pol ure pokazalo, da glasba za komunikacijo ne potrebuje besed. Alžirec z občinstvom, razen občasnega "thank you" ni spregovoril, a njegovo poplesovanje in smeh sta se izkazala za zelo nalezljiva; še dolgo po Aichi, s katero po navadi zaključi koncerte pred ne ravno "domačo" publiko, s(m)o ga, sicer neuspešno, vabili nazaj.
V posnetku na desni lahko slišite Aicho, v tistem spodaj pa še dve manj znani pesmi.

Ana Jurc