Tatovi so glasbilo iz leta 1696 in dva violinska loka ukradli v Južni Koreji rojeni violinistki Min Džin Kim. "To je bilo zelo težavno potovanje. Še vedno ne morem verjeti, kaj se je zgodilo," je dejala danes 34-letna violinistka, ko ji je policija vrnila glasbilo. Dodala je, da je vsak dan pomislila na izgubo glasbila ter da je zaradi tega čutila veliko odgovornost in občutek krivde. Na stradivarko je namreč igrala že kot najstnica, zato jo je tudi dojemala, tako pravi, kot ključen del svoje identitete.

Policija sporoča, da so violino našli skorajda nedotaknjeno. Bila je shranjena v kovčku skupaj z obema violinskima lokoma.

Prejšnjič lažni alarm, tokrat pač ne
Leta 2011 je policija v zvezi s krajo sicer zaprla tri ljudi, marca letos pa jo je napačna sled vodila v Bolgarijo, kjer so naleteli na okrog 100 let star ponaredek. Tokrat so strokovnjaki potrdili, da gre za izvirno violino Stradivarius. "Ves čas sem bil mnenja, da bi bilo takšno redkost težko oziroma celo nemogoče prodati, saj bi izurjeni trgovci z umetninami in starinami takoj prepoznali, da gre za ukradeni primerek," je dejal detektiv Simon Taylor, ki je vodil primer.

Tehnika, ki je še nihče ni znal nadgraditi
Violine, ki jih je izdelal Italijan Antonio Stradivari (1644-1737), so danes izjemno redke in cenjene. Verjetno jih je na vsem svetu danes le še okrog 600.

O skrivnosti tehnike Stradivarija, ki je ne nazadnje uporabljal enak les in enaka osnovna orodja kot vsi drugi izdelovalci violin, se niso spraševali le nešteti posnemovalci njegovega časa, ampak vse do danes tudi znanstveniki, ki se stradivark "lotevajo" z vsem od infrardeče svetlobe pa do magnetnoresonančne spektroskopije in celo pospeševalcev delcev, da bi se do skrivnosti morda dokopali na ravni atomskih delcev. Stradivari pa je bil zaradi vsega tega že v času življenja slaven, občudovan in zelo iskan. Menda je bilo v njegovi domači Cremoni "bogat kot Stradivari" čisto običajno reklo.

"Mesija": ujeta ptica, ki nikoli ne bo pela
Devetdesetletnik je ob smrti skrivnost svojih nenadkriljivih violin vzel s seboj v grob; ko je umrl, je bila v njegovi delavnici ena sama violina, ki je nikoli ni hotel prodati. Ta sveti gral med glasbili, morda najdragocenejši, kar jih je na svetu, je danes razstavljen v muzeju Ashmolean v Oxfordu in bi bil, če bi se mu dalo postaviti ceno, vreden milijone. Za nameček na stradivarko "Mesija", kot ji neuradno pravijo, v zadnjih dvesto letih niso skoraj nikoli igrali, kar pomeni, da je zaradi neuporabe v izjemno dobrem stanju. Ko so v muzeju v prejšnjem stoletju violino dobili v varstvo, je bil namreč pogoj ravno ta, da nikoli, res nikoli ne bo nihče več igral nanjo.

Logika za to na prvi pogled nerazumno zahtevo je naslednja: na svetu je vendarle še dovolj stradivark, da lahko uživamo v njihovem zvoku, vsaj eno pa je treba ohraniti v neokrnjenem stanju, da jo bodo lahko preučevale tudi naslednje generacije.