Opernega umetnika Jurija Rejo, ki je vrsto let veljal za steber ljubljanskega opernega ansambla, je odlikoval mehek in lepo obarvan izrazit glas lirskega tenorja z lepimi višinami in odlično pevsko tehniko, so zapisali v nekrologu v ljubljanski Operi.
Rodil se je leta 1936 v Gonjačah v Goriških brdih. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselil v Maribor, kjer je leta 1953 prvič javno nastopil v Veliki kavarni. Pri 16 letih ga je tedanji direktor mariborske opere Ciril Cvetko povabil v operni zbor, z 18 leti je postal njegov redni član in že nastopal kot solist v manjših vlogah.
Iz Maribora v Ljubljano in na Dunaj
Leto 1957 je prineslo selitev v prestolnico, kjer je študiral solopetje pri baritonistu Vekoslavu Janku in leta 1963 diplomiral na glasbenem oddelku ljubljanske pedagoške fakultete. Med letoma 1964 in 1970 je bil član Komornega zbora RTV Slovenija. Leta 1971 je bil sprejet v zadnji letnik dunajske visoke šole za glasbo in igralsko umetnost v razred tenorista Antona Dermote. Diplomiral je po enem letu, v drugem letu pa je obiskoval mojstrski razred. Študij na Dunaju je zaključil leta 1973, prejel je tudi nagrado avstrijskega ministrstva za znanost in kulturo.
Leta 1969 je opravil avdicijo v ljubljanski Operi pri tedanjem direktorju in dirigentu Demetriju Žebretu ter leta 1970 z vlogo grofa Almavive debitiral v Seviljskem brivcu Gioachina Rossinija. Vse do leta 1973, ko je se je zaposlil kot član solističnega opernega ansambla v ljubljanski Operi, je veliko nastopal, priljubljen je bil kot interpret opernih arij, samospevov in italijanskih kancon. Do leta 1981 je bil član ljubljanskega ansambla, nato pa znova od leta 1983 do upokojitve v letu 1999. Tudi po upokojitvi je še sodeloval z Opero, je zapisala tamkajšnja dramaturginja Tatjana Ažman.
Na deskah ljubljanske Opere je bil med drugim Alfred v Traviati, vojvoda v Rigolettu, Edgard v Luciji Lamermoorski, de Grieux v operi Manon, Janko v Prodani nevesti, Nemorino v Ljubezenskem napoju, Harlekin v Glumačih, v operi Boris Godunov je poustvaril celo vse tri tenorske vloge: Dimitrija, Šujskega in Norčka. Velik del njegovega repertoarja so zasedale tudi opere W. A. Mozarta.
Pevski kolegi in umetniški sodelavci smo ga poznali kot umetnika, odlikovanega z veliko življenjsko močjo, s prilagodljivostjo, ki ga je povzdignila nad vsako situacijo, s prezenco in z razumevanjem odra, pa tudi s šarmom, ki ga je izžareval in s katerim je okoli sebe širil skorajda magično energijo.
Jurij Reja je bil tudi pevec v številnih operah slovenskih skladateljev. Med drugim je bil Franjo v Gorenjskem slavčku Antona Foersterja z libretom Luize Pesjak. Še danes se ga številni spominjajo po nastopu v ekranizaciji Ekvinokcija Marjana Kozine in po nastopih v operah Darijana Božiča Lizistrata, Ares-Eros in Telemah.
Vrnitev v domovino kljub možnosti ustvarjanja v tujini
Tudi tujina ni spregledala tega opernega umetnika. Po opravljeni avdiciji bi sicer lahko ostal v Dunajski državni operi, a se je želel vrniti domov. Prav tako se ni odločil za Stuttgart ali Frankfurt, je pa gostoval po vsej tedanji Jugoslaviji, Italiji, Češki, Slovaški in Nemčiji.
V ljubljanski Operi so med nagradami, ki jih je prejel skozi leta, izpostavili zlato plaketo na 11. mednarodnem festivalu v Ljubljani za najboljšo tenorsko vlogo v operi Prešeren (Slovo od mladosti) Danila Švare, Betettovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije in nagrado Društva slovenskih skladateljev. Leta 1997 je prejel naziv slovenski operni prvak. Bil je tudi ustanovitelj in prvi predsednik Društva opernih in koncertnih pevcev Slovenije.
Jurija Rejo so novembra 2019 gostili v radijski oddaji Razkošje v glavi:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje