Pa začnimo pri koncu. Koncert francoske osemčlanske zasedbe Push Up nas je spomnil na udarni začetek lanskega, 49. festivala, ko so šesto nadstropje Cankarjevega doma razgreli Roy Paci s svojo zasedbo Aretuska.

Z brezkompromisnimi funkovskimi aranžmaji, ki jih je nadgrajeval odlični vokalni trio, so člani zasedbe Push Up pripovedovali zgodbo o velikem dnevu Quincyja Browna. Obilo funka s ščepcem rockovskih delov so temeljito razmigali nekaj več kot stoglavo množico, ki si je ogledala sklepni koncert ljubljanskega džezovskega festivala.

Stoječe ovacije za The Dreamerse
Zadnji večer v nabito polnih Križankah se je začel s projektom Improvisations. Odprl ga je John Zorn na saksofonu, na odru pa so se ves čas prvega dela sobotnega večera menjavali kitarist Marc Ribot, klaviaturist Jamie Saft, basista Trevor Dunn in Chris Wood, tolkalist Cyro Baptist, bobnarja Billy Martin in Joey Baron ter Kenny Wollesen na vibrafonu. Tako imenovana impro liga je bila iskriva in sproščena, na trenutke komična, z nekaterimi presežki. Omenimo samo duet Johna Zorna na saksofonu in Marca Ribota na kitari ter vložek tolkalskega "oddelka", v katerem je s številnimi glasbili izstopal Baptista.

Sledil je koncert zasedbe The Dreamers, ki ji je dirigiral John Zorn. Uvodnih nekaj skladb je zvenelo tako, kot da bi res sedeli na terasi na morju in poslušali umirjeno džezovsko skupino. S pridihom havajskih kitar in latinskoameriških ritmov, podkrepljenih z nebeško zvenečim vibrafonom, se je šestčlanska zasedba lahkotno sprehajala od skladbe do skladbe. Ko smo že mislili, da bo koncert minil v mirnejših vodah, pa se je razigral Marc Ribot, ki je - roko na srce - zelo izstopal v omenjeni zasedbi. Z "muzike s terase" so Dreamersi prešli v bolj funkovsko liriko in končali izjemno energično skladbo, ki je požela stoječe ovacije zbranih poslušalcev. Njihovo neutrudno ploskanje je obrodilo sadove - "sanjači" so občinstvo nagradili z dvema dodatnima skladbama.

Za konec večera z Johnom Zornom so nastopili še Medeski, Martin in Wood, ki so zaigrali nekaj skladb iz Zornove Knjige angelov (The Book of Angels). Ta je v bistvu nadaljevanje prve knjige Masada, vsebuje pa približno 300 skladb, ki naj bi jih Zorn spisal v treh mesecih. Od ritmičnih delov do improvizacije - MMW so koncert izpeljali suvereno tako kot leta 2006, ko so prvič nastopili na odru ljubljanskega džezovskega festivala.

Petkovo presenečenje: Hamilton de Holanda
Petkov večer v Križankah so odprli The European Movement Jazz Orchestra pod vodstvom slovenskega dirigenta Izidorja Leitingerja, ki je pred dvema letoma že poveljeval podobnemu sestavu (po številu članov), The Fool Cool Jazz Orchestra. EMJO so predstavili kompozicije svojih članov, tudi izjemne slovenske pianistke Kaje Draksler. Orkester je na najboljši mogoči način predstavil sodobne džezovske smernice in nov pogled na bigbendovsko ustvarjanje. Sijajno!

Številni so malce negodovali, ko je voditelj večerov v Križankah Jure Longyka povedal, da je pianist Gonzalo Rubalcaba, član zasedbe Richarda Galiana, zaradi slabega obstal na letališču, zato bo kot naslednji nastopil Brazilec Hamilton de Holanda s svojim kvintetom. A, kot se je izkazalo, ni nihče pričakoval, da bomo priča enemu najboljših koncertov letošnjega festivala. Neverjetno konsistentne, nadžanrske in energične skladbe z ritmičnim prepletanjem so poskrbele, da je prav vsakega zasrbela noga. Obenem je de Hollanda navdušil z izjemno tehniko igranja na brazilsko mandolino, s čimer se je še posebej izkazal v solističnem nastopu ob koncu koncerta.

Za konec so na oder stopili še zvezdniki: Richard Galliano na harmoniki, pianist Gonzalo Rubalcaba, eden najboljših električnih basistov Richard Bona ter bobnar Clarence Penn, ki so predstavili skladbe z Gallianovega albuma Love Day. Skladbe so izzvenele precej umirjeno - romantično in lirično - z virtuozom Gallianom v ospredju seveda. Pri tem so prav vsi glasbeniki svojo vlogo v skupini opravili dobro: kljub svojemu širokemu znanju in zvezdniškemu statusu niso pretiravali s solističnimi vložki in koncert suvereno pripeljali do konca.

José James kot z drugega planeta
Ob tem moramo omeniti še konec petkovega večera v Klubu Cankarjevega doma, kjer je nastopil José James s spremljevalno zasedbo. Kombinacija soula, funka s ščepcem hip hopa je ob pozni uri izzvenela prav sproščujoče in navdušujoče. James ima namreč odličen vokal - predstavljajte si moško različico Billie Holliday in Jill Scott - ter izjemen občutek za ritem. Kombinacija, ki je netila iskre na vrhu slovenskega hrama kulture!

Slovenija ima mlade upe
Ob koncu omenimo še četrtkov večer v Križankah, kjer je nastopil tudi bobnar Kristijan Krajnčan z zasedbo Contemporary Jazz Ensemble. Krajnčan je dokazal, da - podobno kot prej omenjena Kaja Draksler - spada med zastavonoše slovenske mlade generacije džezovskih glasbenikov, tako kar se tiče obvladovanja glasbila kot tudi komponiranja.

Omeniti velja še Norvežana Bugeja Wesseltofta, pianista in skladatelja, ki je sicer maloštevilnemu občinstvu predstavil skrajno inovativni pristop k džezovskemu komponiranju. Z izkoriščanjem računalnika in številnih učinkov je norveški pianist prikazal najboljše, kar ta čas premore norveški džez.