Vlada Divljan, vodja kultne skupine Idoli, se je s svojim ustvarjanjem zapisal med legende jugoslovanskega popa in rocka. Divljan ni bil samo legenda jugoslovanskega novega vala. Bil prvi Beograjčan, ki je po vojni zaigral s hrvaškim bendom Ljetno kino. Bil je več kot samo glasbenik - postal je sinonim številnih izobražencev in kreativcev, ki zapuščajo Srbijo že od 90. let. Prijatelje je imel tudi v Sloveniji.

Od Avstralije do Avstrije
Vlada Divljan je v začetku 90. let odšel na enomesečni obisk v Avstralijo, ob prebiranju z vojno propagando polnih poročil iz domačega tiska, pa se je odločil na južni celini ostati za nedoločen čas. V Beograd se je ponovno vrnil leta 1997. Dve leti pozneje, v času Natovega bombardiranja Srbije, je zopet odšel, tokrat na Dunaj, kjer se je dokončno uveljavil kot avtor filmske glasbe. Divljana lahko jemljemo kot poosebitev množičnega odhoda izobražencev in ustvarjalcev, ki so začeli Srbijo zapuščati v začetku devetdesetih let.

Ustvarjal tudi v Sloveniji
Še iz časa Idolov, še posebej pa pozneje, je Divljan tudi v Sloveniji spletel številne vezi, igral je skupaj s skupino Buldožer in z Vladom Kreslinom. Z Nušo Derendo je posnel album Nuša za otroke, do svojih zadnjih dni je prijateljeval z mariborskim umetnikom in filmskim ustvarjalcem Rudijem Uranom in nekdanjim basistom skupine Buldožer Andrejem Vebletom.

Brezmejen v svoji umetnosti
Uran, ki je z Divljanom posnel tudi enourni dokumentarni film »Vlada«, je o njem povedal: »Redkokdaj v življenju pride nasproti človek, ki je tako nadarjen, sposoben in ustvarjalen, a hkrati tako skromen. Imel je to sposobnost, da so ga ljudje iz različnih kultur zelo enostavno in hitro sprejemali. S svojo umetnostjo je bil brezmejen.«

Biti emigrant
V Uranovem dokumentarcu Divljan o svoji izseljenski izkušnji pove: »Izgubiš kulturni prostor, neki prostor zagotovo, kot da bi se ti tla izmaknila pod nogami, in nikoli več se ne moreš vrniti na ta ista tla. Tisto, kar je pridobitev, je pa to, da se ti pogledi nekako razširijo, kot da bi se povzpel na neki hribček in gledal sebe v preteklosti.«
Svojimi deli nikoli ni emigriral
Svoj pogled o Divljanovem izseljenstvu, je podal tudi Veble: »Fizično je že bil emigrant, prestavljal se je iz Avstralije na Dunaj, pa še kam je šel, ampak ves čas je ostajal Balkanec, v tistem pozitivnem smislu. S svojimi deli ni nikoli emigriral.«

Povezan z nekdanjo domovino
Divljan je z območjem nekdanje Jugoslavije ostal ustvarjalno povezan, kot pisec glasbe za filme je veliko sodeloval z beograjskim režiserjem Miroslavom Momčilovićem, zadnja leta pa je nastopal z zagrebško skupino Ljetno kino, v kateri je igral skupaj z Maxom Juričićem, nekdanjim članom skupin Azra, Vještice in Film. Prav s skupino Film so Idoli imeli eno svojih najbolj odmevnih turnej, poleti 1981 po mestih ob Jadranu.

Idoli
Divljanovi Idoli so bili eni najbolj cenjenih predstavnikov jugoslovanskega novega vala, s svojimi glasbenimi, tekstovnimi in vizualnimi presežki so pomikali meje tedaj dovoljenega. Pojavili so se spomladi 1980, razpadli štiri leta pozneje. Številni kritiki so prvi LP Idolov Odbrana i poslednji dani označili kot najboljši album jugoslovanske rockglasbe. Tudi v evropskem kontekstu je požel odlične kritike. Še pred Odbrano so Idoli na istoimenski mali plošči in na singlih že izdali svoje najbolj znane uspešnice Maljčiki, Retko te viđam sa devojkama, Malena, Devojko mala in druge.

Prehiter razpad
Divljan je napisal večino pesmi Idolov, je pa v njihovi glasbi pomemben avtorski pečat zapustil tudi njegov prijatelj iz srednješolskih dni in soustanovitelj skupine, Srđan Šaper. Kmalu po izidu Odbrane se je prijateljska vez med Divljanom in Šaperjem začela rahljati in tako so Idoli razpadli podobno bliskovito, kot so postali slavni.

Jugoscena, unikum v Evropi
Uran, ki je, kakor pravi, imel to srečo, da je Idole videl v živo leta 1981 v Zadru, o skupini pravi: »To je bil bend naše generacije. Uglajeni fantje, ki pa so s svojimi komadi spravljali ob živce marsikaterega takratnega glasbenega urednika. Bili so mogoče celo v Evropi eden vodilnih bendov. Na splošno so bili bendi s tedanje jugoslovanske scene res unikum, Evropa ni poznala takega novega vala, kot smo ga imeli v Jugoslaviji, mogoče samo še Anglija je bila tako daleč, kot je bila jugoscena.«
Tudi Veble je bil nad Idoli navdušen, malo pa jim je tudi zavidal, saj so v svojem času po številnih kriterijih prekašali vse druge skupine v Jugoslaviji: »Odstopali so od klasičnega rock'n'rolla. Slovanska melodika se je notri slišala. Zelo poetična besedila, bila so prefinjeno družbenokritična.«

Kdo so idoli današnjega časa
Vendar Uran in Veble nista prepričana, da današnja mladina lahko v celoti razume Divljanovo glasbo iz začetka osemdesetih let, saj so danes na Balkanu v ospredju povsem drugačna gibanja. »Če samo pomislimo, kaj je takrat v naš prostor prihajalo iz Beograda, pa primerjajmo s tem, kaj danes prihaja iz tistega prostora v naš prostor in s kako lakoto se to požira, žal ta generacija nima možnosti, da bi dojela bistvo oziroma lepoto, ki smo jo doživljali z glasbo, ki jo delal Vlada Divljan,« opozori Veble. Uran dodaja: »Distribuira se muzika, ki se zelo dobro prodaja, ki pa je površna in daje najslabše od tistega, kar pravzaprav balkanska duša daje od sebe. So še vedno tu neke obrobne težnje, neki bendi, ki se oživljajo, se na novo ustanavljajo in se trudijo. Ampak mislim, da je ta prostor za nekaj desetletij izgubljen v smislu skupnega kulturnega prostora. Mladi več ne znajo jezika.«

Divljan o nekoč bratskih narodih
Nekaj let po razpadu Idolov je začela razpadati tudi nekoč skupna država in z njo njena enotna kulturna scena. Divljan se je rad pogosto vračal v vse republike nekdanjega SFRJ-ja. O nekoč bratskih narodih je v Uranovem filmu povedal: »Nekako kot ljudje, se mi zdi, da imajo tudi narodi svoje otroštvo, svojo puberteto, svojo zrelost in na koncu tudi smrt. Zdi se mi pa, da smo tu na Balkanu ujeti v neki večni puberteti. Veliko so nam tudi okoliščine pomagale, da ostanemo na tej stopnji, ampak zdaj je, kar je, od tod moramo nekako napredovati«.

Živel bo spomin
Divljanova glasba bo ostala zapisana kot morda najžlahtnejši del jugoslovanske glasbene dediščine, Divljan osebno pa bo mnogim ostal v spominu kot zgled človečnosti in povezovalnega miroljubja.