e morda, da je Jane Birkin iz življenja Sergea Gainsbourga dokončno odkorakala leta 1981, a tudi dvajset let po smrti markantnega, karizmatičnega šansonjerja se v njegovi senci izvrstno počuti.

V Kino Šiška jutri ob 21.00 prihaja britansko-francoska ikona Jane Birkin, ki se je lani na svetovno turnejo podala ob 20-letnici smrti velikega francoskega barda Sergea Gainsbourga. Birkinovo na turneji Via Japan spremlja japonski ansambel pod umetniškim vodstvom Nobuja Nakajime.

Igralka, pevka in aktivistka, ki je s svojim mladostnim videzom in očarljivim britanskim naglasom očarala Francijo, kjer se je ustalila pred več kot 40 leti, je kariero v precejšnji meri zgradila na izvajanju Gainsbourgovega repertoarja - tudi po tem, ko je ta leta 1991 umrl.

V 45 letih je posnela 14 studijskih albumov, pet albumov živih posnetkov Gainsbourgovih pesmi ali takih, ki so se večinoma navdihovale po njem, sodelovala pa je tudi s številnimi glasbeniki, kot so Feist, Paolo Conte, Beth Gibbons, Bryan Ferry, Rufus Wainwright in Johnny Marr (The Smiths).

Leta 1946 v Londonu rojena pevka in igralka je otroštvo preživela v idili angleškega podeželja, nato pa jo je, kot marsikatero dekle v tistih časih, osvojil swinging London, kmalu zatem pa še odrske deske. Leta 1966 je nastopila v Antonionijevi kultni Povečavi in s svojo goloto razburila konservativnejše občinstvo, ki ga je še en šok čakal leta 1969, ko je z Gainsbourgom zapela slavni duet Je t'aime moi non plus.

Da ni res, da "zna le vzdihovati" in da je več kot le zapeljiva lolita, kot so ji večkrat očitali, je Birkinova pozneje dokazala z bogatim igralskim in glasbenim opusom. Pred jutrišnjim koncertom je o svojem delu in seveda največji ljubezni svojega življenja spregovorila tudi za MMC.

V preteklosti ste svojo slavo že večkrat izkoristili za to, da ste pritegnili pozornost k celi vrsti perečih družbenih in političnih tematik. V šestdesetih je bilo nekaj samoumevnega, da so se zvezdniki politično angažirali, danes pa so tisti, ki se, pogosto obtoženi prepotentnosti in samovšečnosti (to, kako številne živcira Bono, je dober primer). Zakaj je tako? Je svet pač postal bolj ciničen?

Ne, mislim, da ne ... Človek lahko samo počne to, kar se mu zdi prav, in to počne na skromen način. Ni pravega ali napačnega načina, kako pomagati. Tudi meni sami pomaga, če pomagam; preprosto grozno se počutim, če samo gledam televizijo in se pritožujem. Če lahko plačaš vstopnico in se nekje pojaviš, če lahko odpoješ pesem, če lahko povzdigneš glas ... ali pa samo utihneš in kaj narediš. Za Aung San Su Či je bilo pomembno povzdigniti glas, nekatera potovanja pa so samo zame, brez kamer.

Kaj v povezavi z nedavno katastrofo na Japonskem vas je nagovorilo, da ste se odločili na pomoč priskočiti s turnejo? Je bilo težko najti način, kako to poslanstvo združiti s poklonom 20. obletnici smrti Sergea Gainsbourga? Vas je končni izid na kakršen koli način presenetil?

Sploh ni bilo težko! Kar je bilo težko, je bilo sploh dobiti idejo. Kar hočem s tem povedati, je, da se je bilo zame težko spet lotiti petja Sergeevih pesmi, kako naj jih naredim spet nove ali izvirne ... Nobenega smisla ni v še eni turneji, če ne bi bila zares dobra, in japonski glasbeniki so izjemni. Stoječe ovacije, ki so jih dobili v New Yorku in Berlinu, so me zelo osrečile.

So vam po vseh teh letih turneje - življenje iz kovčka, intervjuji, vse, kar sodi zraven - še vedno v veselje? Bi še nastopali, če ne bi bilo te želje ohranjati spomin na Sergea?

Seveda bi. Uživam v potovanju in spoznavanju ljudi, bom pa v kratkem počela tudi druge stvari. Septembra bom v ZDA posnela film, nato bom nastopala v predstavi, ki jo je zame napisal Wajdi Mouawad, prihodnje leto pa bom, upajmo, posnela še svoj lasten film ...

Kljub vašemu širokemu ustvarjalnemu razponu marsikdo v vas še vedno vidi predvsem ali samo muzo Sergea Gainsbourga. Je njegova zapuščina za vas na trenutke tudi breme? Vas kdaj moti etiketa "muze", nekoga, ki "le" navdihne nekoga drugega za ustvarjanje?

Zabavno je bilo biti "muza" največjega pisca mojega časa, še posebej ker sem toliko trpela, ker nisem bila Doillonova muza! Je pa res, da je pri filmih kaj takega - kot recimo pri Gini Rowlands in Johnu Casavettesu - redkeje. Če z nekom živiš, je skoraj samoumevno, da si njen ali njegov navdih za ustvarjanje: težko je, kadar ni tako, in silno presenečenje, kadar je tako še po tem, ko ne živita več skupaj ... Srečna in počaščena sem, da sem Sergea navdihovala vse do njegove smrti.

V intervjujih morate nenehno odgovarjati na vprašanja o vajinem odnosu, redno pojete njegove pesmi ... Gainsbourg je tako še vedno ogromen del vašega javnega življenja. Bi lahko enako trdili za vaše zasebno življenje? Še vedno pogosto mislite nanj? So ostali samo še tisti prijetni spomini?

Zdaj ne čutim več bolečine, samo obžalovanje, da ne morem več z njim govoriti po telefonu. Pogrešam ga, ampak, kot pravite, vsak intervju mi ga za kratek čas pripelje nazaj. Zanima me, ali je vedel, da bo tako. Je pa res, da je rekel On est mythologie ...

Dolgo ste bili polovica najslavnejšega zvezdniškega para v Franciji. Je bila slava v tistih časih, ko paparaci še niso bili tako vsiljivi, zabavnejša reč? Ste uživali v razvpitosti? Omenili ste že, da je imel Serge to rad - toda vi ste bili mlajši ... Ste bili sramežljivi?

Vem, da sem posnela Povečavo (Blow Up) in Je t'aime ..., dve izmed najbolj šokantnih stvari, kar jih je takrat bilo, ampak nikoli nisem poskušala biti škandalozna. Vse to sem počela, da bi naredila vtis na Johna Barryja ali Sergea!

Če že omenjava to pesem: Je T’aime … Moi Non Plus je po navadi na vsakem seznamu najbolj "seksi" pesmi vseh časov. Katera pesem (lastna ali pa od katerega drugega izvajalca) pa je za vas ultimativna pesem za zapeljevanje?

Ista pesem v izvedbi Brigitte Bardot. Ali pa My Heart Belongs to Daddy Marilyn Monroe.

Po rodu ste Angležinja, ampak zdi se, da so vas nekje spotoma Francozi popolnoma posvojili. V katerem jeziku razmišljate in sanjate zdaj?

Mislim, da v francoščini, približno devet ali deset mesecev v letu. Ko sem s svojim bratom ali sestro v Angliji, pa verjetno tudi sanjam v angleščini!

V intervjujih ste razkrili že veliko o sebi in svojem življenju, obenem pa ste izjavili, da ne boste nikoli napisali avtobiografije. Zakaj in ali ta obljuba še drži?

Trenutno res nočem. Glede na to, da sem razdala že toliko spominov, sploh ni več ostalo veliko.

Se je vaš odnos do ljubezni od mladosti spremenil? Bi vas še vedno lahko potegnilo v romantiko viharne, na propad usojene ljubezni?

Upam, da ja .... Sicer pa pogubljeni svoje situacije ne vidi, dokler ni že prepozno.

Dobi človek v življenju omejeno število velikih ljubezni?

Biti ljubljen je velikanska stvar, toda pogosto se zgodi, da naša ljubezen ni vrnjena v enaki meri. Moja je preživela do zrelih let.

Ana Jurc