Manjši muzej, ki so ga v preteklem mesecu odprli v mestni kraljevi palači (Palazzo Reale), predstavlja življenje in mednarodno kariero pred 150 leti rojenega Enrica Carusa, ki je veliko pred Lucianom Pavarottijem (1935–2007) predstavljal italijansko opero preostalemu svetu.

Po besedah kustosinje Laure Valente je Caruso poleg velikega talenta in izjemnega glasu osmislil nov način petja in izražanja na odru, podobno kot Maria Callas. S svojimi posnetki ob pojavu gramofonske industrije je uvedel obdobje glasbe za množice in velja za prvega pevca, ki je operne arije posnel na plošče. Med letoma 1902 in 1920 je izdal kar 247 plošč, zaradi česar je postal priznano ime po vsem svetu. Caruso je bil tudi prvi pevec, ki je prodal milijon plošč. "Bil je tenorist novega stoletja. Bolj kot kar koli drugega je razumel, da tehnologija ne bo zmanjšala njegovega glasu, temveč bo njegov glas ponesla v svet. In to je bila njegova inovacija," je še dodala kustosinja.

V številno in revno družino rojeni Caruso je z nastopanjem po ulicah družinskim članom pomagal do preživetja. Glasbeno znanje je pridobival v cerkvenem zboru, kot operni pevec pa je debitiral leta 1894 v Neaplju z vlogo v operi L'amico Francesco skladatelja Maria Morellija.

Zaslovel je leta 1898 v Milanu z vlogo Lorisa v operi Fedora Umberta Giordana. Nato je v kratkem času naštudiral številne glavne tenorske vloge in nastopal v vseh velikih operah. Med njegovimi najodmevnejšimi vlogami se omenjata Canio v operi Glumači Ruggiera Leoncavalla in Radames v Aidi Giuseppeja Verdija.

"Če bo ta Neapeljčan še naprej tako pel, bo o njem govoril ves svet," je napovedal dirigent Arturo Toscanini, ko je slišal enega od zgodnjih nastopov mladega Carusa v Scali. In to se je tudi uresničilo. Po izvedbi Ljubezenskega napoja Gaetana Donizettija februarja 1901 v Scali v Milanu je začel turnejo po svetu in pritegnil množice oboževalcev. Skoraj polovica njegovih nastopov je bila v newyorški Metropolitanski operi, kjer je od leta 1903 pel 18 zaporednih sezon.

Caruso je odpel skoraj 2000 nastopov – gostoval je od Sankt Peterburga do Ciudada de Mexica, Buenos Airesa in New Yorka. Skozi leta je spletel tesno prijateljstvo s skladateljema Paolom Tostijem in Giacomom Puccinijem, ki sta posebej zanj napisala več del. Sicer je poleg arij prepeval tudi ljudske pesmi, prav po njegovi zaslugi je v svetu zaslovela neapeljska pesem O sole mio.

Neapeljski muzej skuša prek razstavljenih eksponatov oživiti izjemen talent in marketinško spretnost pevca, čigar glas je bil označen za "čaroben", lebdeč med tenorjem in baritonom. Zbirka vsebuje avdio- in filmske posnetke, predmete, povezane z njegovimi predstavami, ter fotografije, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

S pomočjo arhivov opernih hiš po svetu, pa tudi Kongresne knjižnice in drugih ustanov muzej prikazuje izbor tenoristovih kostumov, vključno z njegovo najbolj znano vlogo klovna iz Glumačev. Ponuja tudi odlomke s posnetkov, njegov stari gramofon in akvarele, ki jih je naslikal ob morju. Na ogled so celo odlomki iz nemega filma, ki ga je posnel.

Še pred odprtjem muzeja je italijanski minister za kulturo Gennaro Sangiuliano dejal, da je bil Caruso prvi pevec v zgodovini glasbe, "ki je razumel in izkoristil ogromen potencial glasbene industrije". Ob odprtju muzeja pa je dodal še, da je Caruso svetu predstavlja pozitivno podobo Neaplja.

A je Carusu kljub uspehu po svetu prav njegovo rodno mesto pustilo grenek priokus. Po hladnem sprejemu in slabih kritikah po nastopu leta 1901 v Teatru San Carlo je kot mladi pevec prisegel, da ne bo nikoli več pel v Neaplju. A je v rodnem mestu umrl po hudi bolezni leta 1921 pri starosti 48 let. Na pogreb v neapeljski baziliki se mu je prišlo poklonit več tisoč ljudi.