Mnogi strokovnjaki se še danes strinjajo, da je bil Enrico Caruso najsijajnejši tenorist vseh časov. Slovel je tudi po svoji odločni interpretaciji vlog. Nastopil je v kar 74 različnih vlogah iz italijanskega in francoskega repertoarja, ki so segale od liričnih do zelo dramatičnih.

Popularizacija pesmi O sole mio
Poleg arij je prepeval tudi ljudske pesmi, prav po njegovi zaslugi je v svetu zaslovela neapeljska pesem O sole mio.

V Neaplju leta 1873 v številčno in revno družino rojeni Caruso je z nastopanjem po ulicah družini pomagal do preživetja. Glasbeno znanje je pridobival v cerkvenem zboru, kot operni pevec in tenorist pa je debitiral leta 1894 v rodnem mestu z vlogo v operi L'amico Francesco skladatelja Maria Morellija.

Zaslovel je leta 1898, ko je v Milanu odpel vlogo Lorisa v operi Fedora Umberta Giordana.

V 18 letih posnetih skoraj 250 plošč
Caruso je nato v kratkem času naštudiral številne glavne tenorske vloge in nastopal v vseh velikih operah. Med njegovimi najodmevnejšimi vlogami se omenjata Canio v operi Glumači Ruggiera Leoncavalla in Radames v Aidi Giuseppeja Verdija. Poleg Milana in Neaplja je nastopal tudi v Londonu in New Yorku, kjer je bil stalni član Metropolitanske opere. Velja tudi za prvega pevca, ki je operne arije posnel na plošče. Med letoma 1902 in 1920 je izdal kar 247 plošč.

Enrico Caruso je pri samo 48 letih po hudi bolezni umrl 2. avgusta 1921, njegovega pogreba v neapeljski baziliki se je udeležilo več tisoč ljudi. V 25 let trajajoči karieri je prejel številna priznanja in mnoge častne nazive, na znamenitem Pločniku slavnih v Hollywoodu pa ima tudi svojo zvezdo.