Pozabljena dela, ki so jih glasbeniki razbirali iz ohranjenih rokopisov, je le del glasbene zapuščine, ki se ji posveča zbor. V zadnjih letih sovjetskega režima so začeli interpretirati tudi posvetno in ljudsko pesem. Po padcu družbenega sistema pa je bil zbor med prvimi, ki so tovrstni repertoar predstavljali širši javnosti po Evropi in svetu.

Predano in doživeto podajanje pevcev ne temelji le na kakovostni vokalni osnovi, dodatno ga plemeniti njihovo vsakdanje sodelovanje pri živi liturgiji Moskovske patriarhije. Uradni zbor patriarhov so že vse od leta 1998. Odlikuje jih vokalna dodelanost, ki je hkrati zamaknjeno posvečena in prvinsko neposredna.

Muzikolog, teolog, zborovodja, pa tudi kontrabasist in priznan gambist ter cenjen izvajalec stare glasbe Grindenko je zbor ustanovil v samostanu Svete trojice sv. Sergeja Radonežskega v bližini Moskve, ki velja za najpomembnejši ruski samostan in duhovno središče.

Doslej se je zbor pod njegovim vodstvom predstavil po vsej Evropi in Skandinaviji, v Izraelu in na Japonskem, na pomembnih festivalih in ne le v okviru sakralnih koncertnih prizorišč. Izdali so več zgoščenk, njihove interpretacije pa izstopajo po sposobnosti prevajanja mistične in asketske razsežnosti pravoslavne duhovne tradicije.

Koncert po Grindenkovih besedah ni bogoslužje, ampak poskuša "prinesti na oder podobo bogoslužja", je povedal v nedavnem pogovoru za časopis Delo. "Seveda to velja samo za starorusko petje. Izbiram pa tudi repertoar 19. in 20. stoletja, kjer je najmanj harmoničnih ugibanj in premišljenosti, da bi izvabili solze javnosti." Včasih pojejo dela Tavenerja, Martinova, Pelecisa, Grigorjeve, spet drugič – odvisno od razpoloženja in letnega časa – pa izbere ruske urbane pesmi.