rug svet, druge kulture, raznolikost kultur. Od njih sem se učil in jih spoštujem."

Tolkalec in skladatelj-improvizator Zlatko Kaučič nagrado Prešernovega sklada prejme za trojno zgoščenko Koncerti ob 30. obletnici, zgoščenko Biči in cikel koncertov ob 30. obletnici ustvarjanja. Milko Lazar je v utemeljitvi zapisal, da je Kaučič predvsem v džezovski glasbeni prostor vnesel popolnoma svojevrstno in osebno zvočnost improviziranja na različna, tudi unikatna tolkalna glasbila, ki pa v temelju vedno izhajajo iz klasičnega džezovskega bobnarskega kompleta. S svojimi tolkalnimi inovacijami dobesedno pripoveduje, komunicira in prefinjeno raziskuje skrajne meje zvočnih oblik. S svojo duhovitostjo in neposrednostjo pa je sposoben ustvariti izjemno pestro in bogato glasbeno tkivo, ki ga ni mogoče spraviti v noben okvir. V več kot 30 letih ustvarjanja je posnel 30 avtorskih plošč, igral na najpomembnejših evropskih in svetovnih džezovskih festivalih ter sodeloval s številnimi svetovno uveljavljenimi glasbeniki. S svojo brezkompromisnostjo, osebno poetiko in prefinjenim okusom vztrajno ustvarja glasbo, ki se razvija in zori počasi ter nikoli ne podlega različnim smernicam.

Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikom priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Zlatko Kaučič odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na delo, za katerega ste nagrajeni, najbolj ponosni ali je vrhunec vašega ustvarjanja nekje drugje?
Oh, na to vprašanje pa ne znam odgovoriti ... Dejanja naj štejejo vedno, vedno!

Kaj vam v prvi vrsti pomeni priznanje?
Prijatelji in poznavalci mi pravijo, da bi ga lahko dobil že prej, a sem srečen tudi, da sem ga dobil zdaj, saj v njem vidim tudi priznanje drugačnosti. Zanj mi ni bilo treba lobirati nikjer, jaz živim stran od Ljubljane in različnih komisij, na podeželju, in tu ustvarjam ... Nikogar ne posiljujem s svojo filozofijo. Glasba je podeljena vsem, vsi jo imajo pravico poslušati ali pa ne.

Letošnja proslava nosi naslov Umetnost umetniku. Kaj Vam daje umetnost?
Umetnost mi je dala vse. Zaradi nje sem spoznal drug svet, druge kulture, raznolikost kultur. Od njih sem se učil in jih spoštujem. V meni so se prek vrednot raznolikosti rodile nove zamisli. Spoznal pa sem tudi naše pesnike, ki so mi dali določene lepote, se usidrali v meni. Zato sem tudi ostal doma in kot patriot glasbo ustvarjam tukaj, v naši državi. Veliko se da narediti tudi doma.

Kateri umetnik pa vas je najbolj navdahnil? Kdo je tisti, zaradi kogar ste si rekli, da bi radi ustvarjali umetnost?
Cel kup ljudi, ki so ustvarjali na vseh področjih in so podcenjeni. Ljudje, ki so nekaj čisto posebnega, brez predsodkov, odprti ... Srečko Kosovel je absolutno moj brat po duši. Nekaj časa se z njim ukvarjam, nato greva oba spat, nato pa zamisli dozorijo.

"Jaz ljubim glasbo, glasba je moje zdravilo, moj obup, moja vizija ... Glasba je del mene in vstajam z njo, grem z njo spat. Daje mi motivacijo, daje mi smisel življenja," ste pred slabim letom povedali v MMC-jevem intervjuju. Pa vendar, ste se v 30 letih ustvarjanja kdaj znašli tudi v situaciji, ko je prišlo do nekakšne ustvarjalne blokade in ste si rekli: "Kaj mi je tega treba? Zakaj nimam kakšnega bolj 'običajnega' poklica?
Nikakor ne. Glasba mi je dala spoznanje sveta, njegovih lepot in grdob. Tega ne bi zamenjal za nič. Sem "deloholik", v tem trenutku sem zaposlen s suito za pokojnega glasbenega novinarja Tomaža Simona ... Ko ustvarjam, pozabim tudi na sonce tu v Brdih in petje ptičkov, ki naznanjajo pomlad. Razmišljam samo o glasbi, ki jo želim ustvariti.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali?
Čas, v katerem živimo, ni naklonjen kulturi. Trenutna situacija je klavrna, politika v Evropi se sesuva zaradi egoizma in osebnih zgodb, samo spomnimo se na Berlusconija! To je dokaz srednjeveštva, iz tega pa izvirata apatičnost ljudi in nekomunikacija. Televizije in radii so v rokah politikov, zaradi česar sem zgrožen, saj je večina programa posvečena "afnačem". Glasba pa združuje ljudi in mislim, da sem v svojih letih ustvarjanja kljub kruti realnosti dosegel izjemno dobre rezultate.

Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?
Skandinavske države so naklonjene kulturi, pa Nizozemska, Nemčija ... Pa Velika Britanija je nekje pri vrhu. A tudi slovenska vrednost ni majhna, naša zgodba še zdaleč ni najbolj tragična, v Italiji namenjajo za kulturo še manjši delež proračuna. Smo majhen narod, a imamo izjemno veliko vrhunskih umetnikov. Je pa tako, da tu ni veliko prostorov za koncertiranje in se moraš iskati zunaj. Zato nova generacija odhaja na šolanje v tujino in tudi ostaja tam ...

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?
Zelo negativno! Sem levičar, v kreativni glasbi ni prostora za fašizem. A me je politična levica razočarala, tako pri nas kot drugod, saj ne vedo več, kaj bi počeli. Razočaran sem tudi nad trendom potrošništva in brezčutja, in še na slabše gre. Skrbi me, kako bo z mladimi glasbeniki, saj poleg komerciale, popa ni sredstev za druge zvrsti. Vse, kar bom dobil denarja, tudi od tega priznanja, namenim za glasbo, pa čeprav se bo streha moje hišice morda kmalu sesula (smeh).

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?
V tem trenutku se ga družba ne zaveda, saj v njej vladajo prevelika trenja. Veseli pa me, da so se na javno televizijo vrnile glasbene oddaje za mlade ...