Sorodna novica Na Zahodu nič novega

Santiago Mitre v sodno-zgodovinski drami Argentina, 1985 obravnava slavni "juicio a las juntas" – prvi primer v zgodovini, ko je civilno sodišče sodilo vrhu vojaške diktature. V domovini najbolj gledanemu argentinskemu filmu lanskega leta je uspel veliki met: nominacija za mednarodnega oskarja. Čeprav je trenutno favorit Nemčija z vojno dramo Na Zahodu nič novega, pa Argentina še vedno lahko preseneti, kot je dokazala letošnja podelitev zlatih globusov.

Predzgodba je tukaj implicirana in vsem znana: leta 1976 je državni udar v Argentini s predsedniškega stolčka odnesel Isabel Perón, vdovo in naslednico Juana Peróna, ter ustoličil generala Jorgeja Rafaela Vidala, ki se ga je pozneje prijel zgovorni vzdevek "Hitler iz pampe". Državo je v primežu držal vse do leta 1983, v njegovi vladi terorja pa je izginilo več kot 30 tisoč civilistov. Poboje je vojaška hunta upravičevala kot legitimno zadušitev gverilskega gibanja, znanega kot Narodna revolucionarna vojska (ERP).

Scenarista Santiago Mitre in Mariano Llinás sta razumela, da morata kompleksno temo argentinskega obračuna z diktaturo podati v lahko prebavljivi, prepoznavni obliki. Odločila sta se za pristop in medias res ter za format sodne drame, izjemno specifičen žanr, ki predvideva jasno določeno strukturo, od tridelne dramaturgije in likov smelih idealistov, ki se morajo soočiti z veliko močnejšim sovražnikom, pa do navdihujočega sklepnega govora in epiloga, ki je praviloma podan na zatemnjenem zaslonu. Vse to pričujoči film premore, kajti bolj ali manj na ta način so se zgodovinski dogodki v Argentini v resnici zgodili. To vemo tudi zato, ker je bilo sojenje predvajano na televiziji: obstaja na stotine ur arhiviranih posnetkov, in številni med njimi so dostopni tudi na spletu.

Sicer pa tople vode ni izumljal niti tožilec prizivnega sodišča Julio César Strassera (Ricardo Darín), ko se je sistematično in po črki zakona lotil rušenja starih generalov, vojaške elite, ki se je tudi po koncu njihove krvave vladavine v očeh Argentincev zdela nedotakljiva. Razplet zgodbe za večino občinstva ne bi smel biti presenečenje, zato mora film gledalca držati v napetosti z ugibanjem, od kod se je pravzaprav vzel neustrašni David, ki se je bil pripravljen soočiti z Goljatom argentinske zgodovine. Pri tem je ogromen adut zanesljivi Ricardo Darín, v hipu prepoznavna legenda argentinskega filma, ki za nacionalno kinematografijo pomeni podoben ponos (in izvozni artikel) kot Mads Mikkelsen za Dance ali Rade Šerbedžija za Hrvate. Konec koncev je bil poleg, ko je Argentina nazadnje dobila mednarodnega oskarja, leta 2010 za Skrivnost njihovih oči. Tokrat Darín upodobi utrujenega, iluzij oropanega moža, ki mora najprej najti svojo lastno izgubljeno vero v pravosodni sistem, preden jo bo lahko vrnil celemu skeptičnemu narodu. Obenem ima tudi neuklonljiv smisel za humor, ki pride do izraza predvsem v Strasserovem zbadljivo-ljubečem odnosu z ženo (Alejandra Flechner) in otrokoma.

Ko ga spoznamo, je Strassera vse prej kot navdihujoč lik: s pomočjo sina zalezuje svojo hčerko, ker sumi, da je njen novi fant tajni agent, ki bi rad okrog ovinka prišel do njega. Nič manj paranoičen ni v službi, kjer se z vsemi sredstvi izmika srečanju s svojimi nadrejenimi. Prav nič mu namreč ne diši, kar se napoveduje – sodna oblast tehta, ali bo oprostilna razsodba na vojaškem sodišču obstala ali pa se bodo morali stari generali zagovarjati še pred civilnim sodiščem. V tem primeru bo v nehvaležno vlogo tožilca primoran stopiti ravno Strassera, ki razume, kako nevaren položaj je to. Tudi po zaslugi grozilnih telefonskih klicev, ki jih skoraj nemudoma začne prejemati na dom. "Zgodovine ne pišejo možje, kot sem jaz," vzdihne resignirano, preden se loti točno tega – pisanja zgodovine.

Ko po devetih mesecih neodločenosti postane jasno, da se silnicam zgodovine ne bo mogel upreti, se Strassera torej vrže na delo. Kmalu se izkaže, da so vsi ugledni kolegi, ki bi jih rad pridobil za svojo ekipo, bodisi "fašisti", "superfašisti", preprosto prestari ali pa preveliki konformisti, da bi hodili po vroč kostanj v ogenj. Za namestnika tožilca mu naprtijo zelenca, Luisa Morena Ocampa (Peter Lanzani), ki je za nameček še potomec vojaške dinastije; njegova mama hodi k maši z nekdanjim predsednikom Videlo. A prav Moreno Ocampo pride na genialno idejo: če do sodelovanja ne moreta pripraviti kolegov, si bosta pomagala z novinci, ki so še sveži s fakultete ter nimajo politične prtljage ali karier, ki bi jih morali postavljati na kocko. V manj kot šestih mesecih morajo zbrati dokazno gradivo, ki jim bo pomagalo rešiti ne enega, ampak 30 tisoč institucionaliziranih primerov umorov, ugrabitev in mučenj civilistov.

Del tega dokaznega gradiva je tudi 709 pričanj očividcev, ki so gledalcu prenesena v praktično nespremenjeni, citatni obliki. Srce in duša filma so ravno ta pričanja, podana v skopem in faktografskem jeziku, ki pa z brutalnostjo svoje vsebine naslikajo bolj presunljivo fresko človeškega trpljenja, kot bi jo lahko kakršen koli nabuhel odvetniški govor.

Ustvarjalcev ne zanima niti širša geopolitična slika, ki bi osvetlila svetovne velesile, ki so diktaturo držale na oblasti tako dolgo, in prav tako ne arendtovski razmislek o "banalnosti zla" oziroma o vlogi konkretnih posameznikov v vojnih zločinih. Nabor med seboj zamenljivih generalov je postrojena četica ošabnih zlikovcev, ki nimajo druge dimenzije kot zlo, ki "ne priznava tega sodišča". Prav zaradi tega Argentina, 1985 ne dosega kanona svojega žanra, kanona, v katerega spadajo Sojenje v Nürnbergu (1961), JFK (1991) in pa, če hočete, tudi Zadnji dobri možje (1992). Morda je obrušene robove v imenu komercialnosti lažje oprostiti, če imamo v mislih, da bo na ta način film dosegel širše občinstvo. Kajti le ohranjanje kolektivnega zgodovinskega spomina lahko ozavešča o nevarnosti militariziranih družb, le spomin lahko zavezuje k obljubi, kot jo je zgostil Ernesto Sábato: "Nunca más." (šp. Nikoli več.)

Ocena: 4