Čeprav so bile vladne zarote in z njimi povezanimi incidenti z Nezemljani osrednji del rdeče niti, ki se je vlekla skozi vseh devet sezon serije, vključno s prvim filmom, sta se avtor/režiser/scenarist Chris Carter in scenarist Frank Spotnitz za drugi film odločila uporabiti bolj tradicionalno srhljivo zgodbo, kakršnih smo bili sicer vajeni z malih zaslonov.

Zdaj nekdanji agent FBI-ja in predani raziskovalec nadnaravnega Fox Mulder (David Duchovny) in njegova nekdanja skeptično-pragmatična partnerka in zdravnica Dana Scully (Gillian Anderson) sta kot osrednja lika ključna za uspeh serije. Tukaj ni dvoma. Razhajanja se začno (tudi med privrženci serije) pri tem, ali je zgodba, ki ne vključuje vladnih zarot, Nezemljanov in nadnaravnih pojavov, sploh vredna velikega platna. Tisti, ki v seriji niso videli ali iskali drugega, bodo nad tem filmom zelo verjetno razočarani. V nasprotju s prvim (bolj akcijsko naravnanim) namreč deluje kot povprečna TV-epizoda, ki so jo filmsko oplemenitili. Vključno s povsem pristnim mračnim ozračjem, ki smo ga vajeni iz serije, kar je po šestih letih omembe vreden dosežek.

Dosjeji X: Hočem verjeti je torej namenjen zrelejšim ljubiteljem, ki so se poleg skrivnostnih primerov navduševali tudi nad poklicnim in osebnim odnosom med Mulderjem in Scully. Ogrodje scenarija se namreč vrti okrog vprašanj, kje sta, kaj počneta in ali po šestih letih sploh še verjameta, kakor namiguje naslov.

Dosjeji X: Hočem verjeti odlikuje mračna in ležerna fotografija Billa Roeja, skladatelj Mark Snow pa je svojo izvirno glasbeno podlago, ki je postala zaščitni znak serije za film, izvrstno posodobil. Tistim, ki se zdi zgodba za lase privlečena, priporočam ogled ruskega dokumentarca Experiments in the Revival of Organisms (1940), ki je povsem zakonito na voljo na spletni strani archive.org.

Ocena: 4; piše: Uroš Šetina