Prav prek filmov, ki "prikazujejo celoto človeka migranta in njegovih odnosov z okoljem", se stiske ljudi, ki so bili iz takšnih ali drugačnih, a nikoli preprostih razlogov prisiljeni zapustiti svoj dom, močneje in bolj poglobljeno vtisnejo v zavest pogosto zelo nerazumevajoče okolice. Pravkar končani Festival migrantskega filma, ki je zaradi trenutnih političnih konfliktov v naši neposredni bližini dobil še povsem nove razsežnosti, je tako poleg umetniške vrednosti prikazanih filmov, velik poudarek namenil predvsem pomenu socialnega aktivizma.

Informiranje in ozaveščanje gledalcev o povsem različnih, a hkrati tako zelo podobnih migrantskih zgodbah sta bili v ospredju tudi pri petih kratkih filmih, ki so jih odvrteli v sredo zvečer na s svečkami osvetljenem vrtu Slovenske filantropije, enem od številnih prizorišč letošnjega festivala. Trije dokumentarni in dva igrana filma vsak na svoj način prikazujejo stiske prebežnikov, ki se ponekod lahko vlečejo celo več generacij, še posebej pretresljive pa so seveda, kadar so vpleteni mladoletniki, o čemer z bolečino, a tudi toplino prežet govori istoimenski španski film režiserja Juana Trueba.

Sorodna novica Festival migrantskega filma: portreti evropskega rasizma in žensk na poti

Trueba je z izredno subtilnostjo pred kamero postavil nekaj fantov, vseh mlajših od dvajset let, ki so – pogosto brez vednosti staršev – odšli na izredno tvegano pot od doma v upanju na boljšo prihodnost zase in za svoje domače. V Španiji, kamor so se zatekli, jim očitajo odžiranje kruha in krajo delovnih mest, obtožujejo jih lenuharjenja ter jih verbalno in dobesedno pošiljajo nazaj tja, od koder so prišli. Posebna odlika tega pretresljivega kratkega dokumentarca je v tem, da režiser obtožbam ni dal obraza, ampak je uporabil zgolj zvočne posnetke parlamentarnih izjav in tako obdržal pozornost na tistih, ki jo zares potrebujejo – prezgodaj odraslih mladoletnikih.

Podobno pretresljiva je tudi zgodba Gvatemalke Lilian in njenih štirih majhnih otrok, ki se peš podajo na 4000 kilometrov dolgo pot proti meji med Mehiko in ZDA. Celovečerni dokumentarni film Kar ostane na poti režiserjev Jakoba Kreseta in Danila do Carma so predvajali v programskem sklopu Ženske na poti, svojo pozornost pa osredinja na mlado mamico, ki se je na pot podala deloma zaradi ekonomske stiske, še bolj pa zaradi nevzdržnega ravnanja njenega moža z njo in njunimi otroki. Večmesečna pot, ki so jo ustvarjalci filma z nemalo težavami premagali skupaj z Lilian, razkriva vso bedo migrantskega življenja, a mlade družinice upanje na boljše življenje, ker bodo "lahko delali", saj je prav delo njihova največja želja, vseeno nikoli ne zapusti.

Povsem v drugačnem tonu in okoliščinah je nastal film Hir vi muv hir vi gruv, s katerim se je Festival migrantskega filma v Kinodvoru končal in se povezal s festivalom Druga godba. Glasbeni dokumentarec na Nizozemskem živečega režiserja Sergeja Kresa bosanskih korenin v živahnem tako imenovanem groovy ritmu spremlja didžeja Roberta Soka, ki je kot najstnik prebegnil iz Zenice v Berlin, nato pa tam z edinstveno mešanico balkanskih ritmov in zahodne glasbe postopoma osvojil vso klubsko sceno. A zdaj, pri svojih petdesetih, se je Robert nekoliko naveličan rutinirane klubske scene podal na lov za novim zvokom Evrope, zvokom, ki spretno prepleta številne begunske in priseljenske glasove.

Anica Mikuž kos je svoj uvodnik sklenila z upanjem, da bodo filmi, ki so bili prikazani na festivalu, gledalce spodbudili "k razmišljanju o tem, kaj lahko mi prispevamo k dobremu delu sveta in njegove podobe v očeh tistih, ki so poiskali zatočišče v naši državi". In tej želji je težko še kaj dodati.

Iz oddaje Gremo v kino.