Kleber Mendonça Filho, režiser in scenarist Aquariusa, je nekdanji filmski kritik, in čeprav je vsak film najbrž vsaj delno tudi zgodba njegovih ustvarjalcev, se zdi, da je v film tokrat še posebej prelil tudi dobršen del samega sebe. Clara je nekdanja glasbena kritičarka, med dragocenimi spomini, ki jih ima in predstavljajo njeno stanovanje, je tudi zbirka vinilnih plošč, ki jih je izbrala v tem ali onem obdobju svojega življenja, in od katerih vsaka nosi svojo zgodbo. Naklonjenost, s katero kamera v filmu skoraj fetišistično opazuje njeno zbirko, govori o pogledu nekoga, ki je tudi sam zbiratelj – ne glede na to, ali zbiramo glasbene plošče, knjige ali filmske DVD-je, ali smo glasbeni kritiki, knjižni molji ali pa cinefili (kot je očitno tudi Mendonça), se zdi, da je v ozadju vsakokrat nekaj podobnega.

Če bi bil Aquarius drugačen film, bi lahko morda rekli, da je zmes dveh zelo različnih žanrov. Po eni strani je za zgodbo bistven sam Clarin lik, ki je napisan in odigran tako, da pripoveduje že s svojim nastopom: Sônia Braga igra žensko v zrelih letih, vendar se vloga, v kateri nastopi, upira vsem konvencionalnim prikazom starejših žensk v manj pogumnih filmih. Te namreč običajno nastopajo kot osebe brez kakršne koli seksualnosti in poželenja, definirane pa so samo v okvirih tistega, kar pomenijo za druge – denimo tega, da so matere in babice. V primerjavi z njimi je Clarin lik poln življenja; čeprav je tudi sama babica, je tudi živo izklesana osebnost, polna strasti – bodisi tistih, povezanih z moškimi, bodisi tistih, povezanih z glasbo ali čim drugim. Po drugi strani je to, kako se bo Clarina zgodba razpletla, odvisno predvsem od tega, koliko se zmore postaviti po robu povsem zunanjemu nasprotniku, na videz neuničljivemu nepremičninskemu podjetju.

Dvojnost pripovedi, ki je v Aquariusu enako spretno zgrajena iz značaja protagonistke in zunanjega zapleta, dveh delov, ki kot v vseh najboljših filmih drug drugega dopolnjujeta, se tukaj ne konča. Že res, da je Aquarius film o gentrifikaciji in brezosebnosti podivjanega kapitalizma, ki gresta z roko v roki z družbeno in okoljsko neodgovornostjo podjetij in korporacij. Bistveno pa je, da pri tem niti za hip ne postane samo politična, didaktična izjava, temveč je globoko oseben film, prežet z obžalovanjem, nostalgijo, spomini in predvsem s poetiko. Ti skupaj oblikujejo premišljeno in pomenljivo sporočilo o pravici do svojega prostora in o tem, kako ta določa, kdo v resnici smo.