Pa ne le zaradi dejstva, da gre za okolje, v katerem sem odraščal. Bolj kot vsi tisti znani in poznani kraji, v katere umešča svoje like ter njihove vedno zanimive in vznemirljive zgodbe, mi je blizu duh tega pogosto, če prav ne izključno, urbanega mediteranskega okolja, tista toplo človeška multikulturna in večjezična atmosfera. Drznil bi si celo reči, da Sosič ni eden tistih avtorjev, pripadnikov narodnostne manjšine, ki svojo vlogo vidi predvsem v glasnem opozarjanju na ogroženost svoje matične kulture in jezika. Zanj bi veliko prej veljalo, da je glas tistega prepleta kultur in jezikov, ki je vzniknil v habsburškem Trstu in se nato razlil po Istri vse do Kvarnerja. Glas, ki opozarja na njegove temeljne vrednote in na njegov boj s povojnimi nacionalizmi z obeh strani meje. A čeprav je Sosič že med študijem na akademiji za gledališče in film v Zagrebu posnel dve krajši filmski deli, ga vse do njegovega filma Komedija solz kot cineasta nisem poznal. Sosič je namreč v prvi vrsti pisatelj in človek gledališča, avtor štirih romanov in niza kratkih zgodb ter številnih gledaliških in radijskih režij. Seveda pa sem se srečanja z njim v tej novi vlogi nadvse veselil. Nestrpno sem pričakoval trenutek, ko bo ta preplet kultur in jezikov, ki ga je znal v besedah tako pristno povzeti, zaživel tudi v filmski podobi.

Komedija solz je zgodba o težkem, napetem, pogosto tudi skrajno konfliktnem, toda vedno tako toplo človeškem odnosu med dvema osebama: med gospodom Albertom, zamejskim Slovencem, ki živi razpet med spomini na neko izgubljeno idilično preteklost ter strahom ob soočanju s sedanjostjo, ki mu grozi z osamljenostjo in duševno bolečino, ter istrsko Bosanko Aido – nežno in toplo ter skrajno potrpežljivo žensko, ki ga obišče dvakrat tedensko, da bi ga oskrbela in poskrbela za gospodinjska opravila.

In že s samim posrečenim izborom in karakterizacijo likov, prek katerih tako čudovito ujame oba obraza tega istrsko-primorskega okolja, na eni strani tistega, z grenkobo prežetega in vseskozi jeznega duha, ki živi v preteklosti in se čuti dolžnega, da je v večnem boju z do njega domnevno sovražno nastrojeno sedanjostjo, ter na drugi že prav ganljivo toplo in človeško dušo številnih ljudi iz tega okolja, Sosič pove več kot številne druge zgodbe na to temo. Žal pa je to tudi njegova hiba. Težko je namreč spregledati, da je Sosič v prvi vrsti pisatelj, ustvarjalec, ki goji umetnost, temelječo na besedi, ki, poenostavljeno rečeno, opisuje svet, ki ga opazuje in posreduje bralcu. Nasprotno pa film, ta umetnost podob, svojo izrazno moč pridobi predvsem iz tistega, česar ne prikaže, kar daje slutiti, a to gledalcu prikriva, izmika njegovemu pogledu. Tako je pri meni med ogledom Komedije solz vzniknil in nato že prav nesramno trmasto vztrajal neki nelagodni občutek, da je Sosič s tem svojim filmskim delom obtičal nekako vmes, da mu ni uspelo zapustiti sveta besedne umetnosti in prestopiti v kraljestvo podob. Kljub izjemni zasedbi vlog – Marjuta Slamič je nedvomno ena najbolj podcenjenih igralk, saj ji po njeni nekonvencionalni lepoti in čudoviti izraznosti obraza med slovenskimi igralci skorajda ni para –, čudoviti karakterizaciji in vsekakor zanimivi, čeprav ne povsem dosledni zgodbi, pa na koncu žal prevlada nelagodni občutek spodletelosti srečanja. Občutek zbeganosti, kakršnega gledalec dobi že v začetnih prizorih avtobusne vožnje, ko se ta enkrat pelje proti Izoli, že v naslednjem ovinku proti Kopru, postane pred Žusterno in se nato čudežno znajde v Miljah pri Trstu. No, res pa je, da vsak film potrebuje tudi nekaj čarovnije.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).