Ta nam je kmalu zatem nadvse suvereno in z nepričakovano lahkoto, skoraj ravnodušno, serviral še svoj avtorski režijsko-scenaristični debi, črno komedijo Kruh in mleko (s katero je med drugim osvojil tudi leva prihodnosti, eno prestižnejših nagrad beneškega festivala), in zazdelo se nam je, da smo našli avtorja, rojenega za film.

Iskreno navdušen nad njegovim celovečernim prvencem – tem malim čudežem, ki je pod plaščem preproste, za kroniko slovenskega vsakdana tako običajne, skoraj banalne zgodbe skrival veliko srce in pristno grenkobo tragične življenjske izkušnje – sem bil tudi sam prepričan, da smo prav z njim dobili tistega pravega pripovedovalca filmskih zgodb. Ustvarjalca, ki zna v sebi ali v svetu okrog sebe najti in izluščiti zanimive zgodbe ter jih nato prevesti v jezik podob, ki bodo s platna nagovarjale gledalca. V jezik, za katerega se mi je takrat zdelo, da ga tako suvereno in vsestransko obvlada, kot da bi bil njegov materni jezik.

In prav nič ni pomagalo, da nas je Jan Cvitkovič že od vsega začetka poskušal opozoriti na to, da vendarle ni tako. Sam namreč ni nikoli skrival, da nima filmske izobrazbe, ne formalne ne tiste neformalne, ki si jo lahko pridobimo z intenzivnim gledanjem filmov. Celo nasprotno: vedno znova je v intervjujih opozarjal na to, da je bilo njegovo srečanje s svetom filma rezultat naključnega spleta okoliščin. Da skratka jezik podob še zdaleč ni njegov materni. A tega nismo hoteli slišati.

Sčasoma pa je, kot se zdi, na to pozabil tudi sam - še posebej po izjemnem mednarodnem uspehu njegovega drugega dela, filma Odgrobadogroba. Ta je postregel z eno najizvirnejših zgodb v zgodovini slovenskega filma. Čeprav se je že tu dalo zaslutiti, da ob ambiciozni, kompleksni pripovedi, v kateri so tudi stranski liki imeli svoje podzgodbe, "prevod" v govorico podob na trenutke ni bil več tako suveren in domišljen, da je tekstualna raven filma občasno "povozila" vizualno, pa si je Cvitkovič z naslednjim filmom naložil še večji izziv. Želel je upodobiti poezijo.

Naj si o Arheu mislimo to ali ono, dejstvo je, da se je z njim odločil za radikalen korak na svoji avtorski poti. Naredil je nekaj, česar si številni niso upali. Zato je bil film videti skoraj kot manifestno dejanje ustvarjalca, ki intenzivno razmišlja o tem, kam ga lahko vodijo filmske podobe in kaj mu z vidika izraznosti omogoča njihova govorica. Priznati moram, da sem se po Arheu spraševal, kaj mu bo sledilo in ali bo morda še bolj radikaliziral svoja filmska raziskovanja. Nisem si mislil, da bi mu lahko sledil film, kakršen je Šiška Deluxe. Ta se namreč zdi neverjetno oddaljen od vsega, kar je Jan Cvitkovič delal do zdaj, pravzaprav zrelativizira vse, kar je do danes ustvaril. S tem seveda nočem reči, da je film slab. Številnim se bo zdel celo duhovit. A sam se žal ob njem nikakor nisem mogel smejati, saj sem imel občutek, da bi se s tem smejal predvsem vsemu tistemu, kar sem pri Cvitkovičevem delu cenil do zdaj. Za konec pa še kratko opravičilo: zavedam se, da o samem filmu nisem povedal prav veliko. No, na neki način je že to nadvse zgovorno.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).