Žalica (1964, med drugim se je podpisal pod uspešnico Pri stricu Idrizu), vrstnik Saše Lošića, je že nekaj časa na filmski trak želel ujeti zgodbo svoje generacije, generacije, katere mladost je zaznamovala in tako rekoč izbrisala vojna na Balkanu, "nevidne" generacije, kot jo je označil po nedeljski projekciji Orkestra v Linhartovi dvorani. Junaka pripovedi je Žalica našel v Loši in Plavem orkestru, saj se mu je vsestranski glasbenik, ki že od začetka okupacije Sarajeva živi v Ljubljani, zdel idealen za to vlogo.

Najprej sta si Žalica in Lošić skupaj zamislila, da bi organizirala nekakšno obletnico mature ("tiste" prve gimnazije, ki je postala nesmrtna v besedilu pesmi Bolje biti pijan nego star), saj so številni njuni sošolci, danes zaradi vojne razkropljeni po vsem svetu, uspešni in pomembni ljudje z zanimivimi življenjskimi zgodbami. A sta naletela na slab odziv, sošolci nad zamislijo pač niso bili tako navdušeni.

In sta se podala na nekakšen "roadtrip po poti spominov in prijateljstva", ki je služil tudi kot nekakšen časovni stroj za vrnitev v čas, ki ga ni več, in v (roko na srce, malce idealizirano) državo, ki je začela razpadati ravno v času, ko se se začeli Plavi orkestar vzpenjati. To so bila zgodnja 80., ko se je na površju zdelo, da je življenje preprosto. A ni bilo ravno tako. Žalico so, kot je povedal po nedeljski projekciji filma, posebej pretresle besede Milana Kučana, enega izmed sogovornikov v filmu, ki je razkril, da se je že leta 1984, ko je celotno Sarajevo praznovalo in dihalo z olimpijskimi igrami, oblikovala slutnja tistega, kar je prišlo nekaj let pozneje.

Film je med gledalci sprožil čustvene odzive, vrstniki ustvarjalcev Orkestra v dvorani so se potopili nazaj v čas, ko so Loša in preostali trije člani zasedbe polnili stadione, povzročali omedlevico med najstnicami in z debitantskim albumom Soldatski bal (1985) poskrbeli za pravi fenomen jugoslovanske glasbene industrije: album je založba Jugoton prodala v pol milijona izvodov. A, kot v filmu pove legendarni igralec Rade Šerbedžija, je v tistih časih biti zvezda pomenilo nekaj drugega kot danes: ni šlo toliko za materialno razkošje, temveč bolj za veljavo in ugled. Jani Novak iz Laibachov Plavi orkestar iz tistega časa primerja z Beatli, tako po ikonografiji kot po revolucionarnem in kulturnem pomenu na nekem območju.

Nato pa je prišel njihov drugi album s provokativnim naslovom Smrt fašizmu (1986), zaradi spornosti katerega je "Plavcem" grozil celo neslaven konec kariere. Lošić se še danes, 25 let pozneje, težko spopada s pritiski iz tistega časa, ki so ga za vedno zaznamovali, z veseljem pa bi nekaj pesmi z omenjene plošče zaradi vprašljive kakovosti pometel pod preprogo za vedno. Sledila sta albuma Sunce na prozoru (1989) in za njim še Simpatija (1991), ki je bil po mnenju sogovornikov v filmu tudi zaradi vse bolj napete politične situacije spregledan.

In nato je iz napete politične situacije nastala vojna, ki je razdelila Jugoslavijo in razdelila Plavi orkestar. Bobnar Ćera (Samir Ćeremida), na primer, je ostal v Sarajevu in životaril v rovih pod mestom, Loša pa je odšel. Svoj dom je našel v Ljubljani in je danes priznan avtor filmske glasbe (Outsider, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk ...). Zaključni del filma je tako posvečen razmišljanjem rojakov o ljudeh, ki so se med vojno odločili, da mesto in državo zapustijo in o njihovem samopreizpraševanju in krivdi, ki jo še danes občutijo, ker so takrat odšli. Večina za vedno.

A film se konča v pozitivnem tonu: po koncu vojne se je Plavi orkestar spet sestavil, sicer v okrnjeni postavi, brez kitarista iz izvirne postave Mladena Pavičića (Pave), ki se je odselil v Kanado in se odločil narediti rez s svojim prejšnjim življenjem. Sledilo je vnovično obdobje uspehov z albumom Ako su to bile laži (1998) turneje po nekdanji Jugoslaviji. Kot ugotavlja Žalica, je "nevidni" generaciji vendarle uspelo preživeti razpad države in sistema vrednot in ostati zvesta sama sebi. Kot doda pisatelj Miljenko Jergović (Zgodovinska čitanka), pa sedanjost vendarle ni njihova realnost ...

Filmu bi lahko očitali nekaj tehničnih pomanjkljivosti, predvsem, kar se tiče montaže, a glede na "gverilski" način snemanja in izjemno dragocen nabor "glasbenikov, ki sestavljajo orkester" v podobi znanih osebnosti iz glasbenega, kulturnega, političnega in športnega življenja nekdanje Jugoslavije (Rade Šerbedžija, Milan Kučan, Stipe Mesić, Elvis J. Kurtović, Branko Djurić - Đuro, Miljenko Jergović, Dino Radja, Dragan Bjelogrlić ...), dajmo prednost vsebini, zaradi katere je bil po prižigu luči v dvorani "razkrinkan" marsikateri par orošenih oči.

Ima Marcel Štefančič jr. prav, ko v filmu med drugim izjavi, da država ne bi razpadla, če Jugoslavija ne bi pozabila posneti filma po pesmih Plavega orkestra? Robert Botteri z Mladine pa meni, da je Plavi orkestar zdaj nekakšen nadomestek bratstva in enotnosti, in za konec doda, da moramo zato nanj paziti kot na punčico svojega očesa.

Ocena: 4; piše: Alenka Klun