Po ogledu filma imam teorijo: ker izvirnik laže. Vse skupaj le ni tako zelo "zapleteno" - razen seveda, če se vam težave nesramno bogatih, vase zagledanih junakov, ki gradijo prizidke svojim palačam v Santa Barbari ter tehtajo pluse in minuse face-liftov, res zdijo srce parajoče.

Režiserka in scenaristka Nancy Meyers (Kaj ženske ljubijo, Počitnice, Ljubezen je lušna stvar) vztraja pri žanru, ki je iz njenega imena naredil blagovno znamko, romantični komediji, a tokrat z malo drugačnim izhodiščem. Se je po ločitvi in dolgih letih prepirov, nezaupanja in drsenja v rutino mogoče znova zaljubiti – v istega človeka?

Samostojna že mogoče, a srečna brez moškega ne moreš biti
Meryl Streep je Jane Adler, lastnica uspešne kalifornijske kavarne/pekarne, ki si je v desetih letih kar dobro opomogla od tega, da jo je mož Jake (Alec Baldwin) zamenjal za "novejši model". A za nasmejano fasado se skriva osamljena ženska, na pol že sprijaznjena s tem, da se bo v ogromni hiši postarala sama (vagina se lahko zaradi neuporabe zaraste nazaj, jo ob kozarcu vina obvestijo hihitajoče se prijateljice). Jake se je z amazonko, zaradi katere je Jane pustil, tudi poročil, a Agness (Lake Bell) je kakopak gospodovalna čarovnica, ki od njega na vsak način hoče še enega otroka.

Ko se poti bivših zakoncev na sinovi podelitvi diplome spet križata, se iskre med njima kar krešejo in po nekaj kozarcih ter nostalgičnem obujanju spominov se zgodi neizogibno: pristaneta v postelji. Več kot enkrat – in vse kaže, da bi Jake rad svojo "staro" ženo nazaj za stalno. (Z dejstvom, da je to, kar Jake počne z Jane, z moralnega vidika prav tako narobe kot to, kar je prej počel njej, se film ukvarja le mimogrede, z vreščavim "babjim čvekom" med prijateljicami).

Zanimivo dilemo - Kaj se zgodi, ko se ti sanje uresničijo? Si to, kar si nekoč mislil, da hočeš, zares želiš? – Meyersova na žalost preoblikuje v klasično "katerega-tipa-bo-izbrala" zgodbico, v kateri se Jane obnaša kot kruta osnovnošolka, ki sta jo na valeto povabila dva fanta in ki enega od njiju obdrži kot "načrt B". Jake ima namreč tekmeca: neizrazitega, a simpatičnega arhitekta Adama (Steve Martin), nežno dušo, ki ima prav tako za seboj bolečo ločitev in je prototip "prijaznega tipa" - obenem pa ni videti, kot da bi bil med rjuhami (ali kako drugače) lahko vsaj pol toliko zabaven kot Jake.

Baldwin: novi Jack Nicholson?
Alec Baldwin je namreč najboljši, kadar je … poreden. Vloga sivečega, šarmantnega prepotentneža, ki očitno rad razgali svoj zaliti torzo, mu je pisana na kožo. Ko se z zadovoljnim, rahlo pokvarjenim nasmeškom zvali iz postelje, je kljub vampu, ki mu visi čez boksarice, bolj seksi od koga s pol toliko leti (in kilogrami). Da njegov lik več kot samo bežno spominja na vase zagledanega arogantneža Jacka Donaghyja, v vlogi katerega Baldwin zadnja leta blesti v seriji 30 Rock, mu samo koristi. Še če ne bi imel tako kastrirane, enodimenzionalne vloge, bi mu (vsako leto bolj bleščeče belolasi) Steve Martin najbrž težko pariral. Podobno neizkoriščen je prisrčni John Krasinski (iz serije The Office) v vlogi popolnega zeta, ki v filmu ni drugega kot rekvizit, Adlerjevi trije generični potomci (Zoe Kazan, Hunter Parrish in Caitlin Fitzgerald) pa so tako ali tako videti, kot bi jih kdo naročil iz kataloga.
Meryl Streep je pač ... Meryl Streep (slaba preprosto ne more biti), se pa ob vseh neumnih replikah in nenehnem režanju, ki ji ga narekuje scenarij, človek vpraša, kaj ji je bilo tega treba.

Komedija za mame
Pohvaliti je treba tudi kamero, ki se z občutkom sprehaja po prijetni pokrajini južne Kalifornije in čudoviti kuhinji z vsemi pripomočki, ki si jih lahko zamislite - če že prej ni bilo dovolj očitno, se tu pokaže, da Ljubezen, ločitev in nekaj vmes piha na dušo pripadnicam generacije baby-boomerjev.

Ideja je bila dobra ...
Seveda bi bilo zanimivo videti (dober) film, namenjen zrelejšemu občinstvu, ki bi se ukvarjal s tematiko zvez in seksa. V Hollywoodu je romantična ljubezen praviloma domena mladih in lepih, ženske po štiridesetem (vsaj tiste, ki niso videti najmanj deset let mlajše), pa so prepogosto odrinjene samo še v vloge tašč, sester in sosed glavnih junakinj. Hvalabogu, bi najbrž morali hvaležno vzdihniti ob tem filmu, torej le obstaja seks po petdesetem! Morda pa le ni nujno, da se ženska, ko enkrat dočaka menopavzo in za seboj pusti konfekcijsko številko 36, zlije s tapetami! (Da je karma p****ca, nam je pa tako ali tako vedno v silno zadoščenje videti.)
Ko bi nam le vse to na malo manj pokroviteljski način "zapakiral" kdo z več globine kot Nancy Meyers. Ženske so konec koncev še kaj drugega kot zafrustrirana bitja, ki trpijo, ker jih moški (ti so, ne pozabimo, z Marsa!), nikoli ne bodo mogli zares razumeti.

Ocena: -3; piše: Ana Jurc