Ko je Patricia Highsmith (1921–1995) umrla, je za seboj pustila orjaški opus, v katerega štejemo ne samo 22 romanov – med njimi so ekranizirane uspešnice Tujca na vlaku, Nadarjeni gospod Ripley in Carol – ampak tudi kakih dvajset neobjavljenih rokopisov ter celo omaro dnevnikov. In kot v svojem minimalističnem dokumentarcu Ljubezni Patricie Highsmith argumentira Eva Vitija, njeno ljubezensko življenje ni bilo nič manj polno. Če je pisateljica zase trdila, da "ne piše kriminalk, pač pa samo zgodbe, v katerih so včasih umori", tudi dokumentaristka v ospredje ne postavi vprašanja žanrske literature.

Pogled na javno osebnost skozi prizmo njenega zasebnega življenja resni dokumentaristiki ne pritiče, bi morda kdo argumentiral, sentimentalna naracija (bere jo igralka Gwendoline Christie) in glasbena podlaga pa to skepso na trenutke samo še utrjujeta. A treba je razumeti, da je film zastavljen kot kontrapunkt, kot protiargument antisemitizmu, rasizmu, krutosti in zagrenjenosti, ki so pisateljico preželi v zadnjih letih njenega življenja in pustili temen madež na njeni zapuščini. V te mračne globočine se film ne spušča – v prvi vrsti hoče biti okno v ustvarjalnost in duha ženske, ki je vse življenje plavala proti toku družbenih pričakovanj, pa tudi dokument kvirovske zgodovine. Če so slavni ženskarji namreč skoraj brez izjeme predmet naše kolektivne fascinacije (ljubezenske eskapade kakega Franka Sinatre, Jacka Nicholsona ali Errola Flynna so izdatno dokumentirane), pa žensko z donjuanskim pristopom k razmerjem skoraj brez izjeme doleti stereotip "tragične, globoko nesrečne" figure.

S prepletanjem dnevniških zapisov in odlomkov iz romanov Patricie Highsmith Eva Vitija podčrta, da je imelo Američankino leposlovje od nekdaj močan kvirovski podton, in to ne samo v liku erotično obsedenega Toma Ripleyja, njene najslavnejše stvaritve. Patricia Highsmith je kljub temu v življenju napisala en sam lezbični roman, The Price of Salt (1952), in še tega pod psevdonimom. Delo, ki je desetletja pozneje izšlo z naslovom Carol in pod avtoričinim pravim imenom, je v času nastanka izstopalo po tem, da si je znalo zamisliti prihodnost onkraj takrat standardnega konca za lezbični roman, ki je ljubimkama narekoval bodisi reintegracijo v heteronormativno družbo ali pa smrt. Knjiga je bila med kvirovskimi ženskami tistega časa tako zelo priljubljena, da je iz "Pat", kot jo njeni bližnji kličejo v filmu, naredila lezbično zvezdnico – kolikor je bilo to v družbi petdesetih pač mogoče.

Komercialni uspeh je gotovo pripomogel k temu, da se je Patricia Highsmith lahko vsaj deloma izvila določenim sponam družbe, iz katerih se manj slavna ženska v tistem času ne bi mogla osvoboditi. Zgradila si je kozmopolitsko življenje ter velik del svojega časa preživela v Parizu, Londonu in Berlinu; v Evropi se je pozneje tudi za stalno naselila in svoja zadnja leta preživela v Švici.

Vseeno pa jo je na domači Teksas dolga leta vezala travma: njena mama ni nikoli skrivala, da si otroka, ki se je rodil zunaj zakona, ni želela (mali Pat je zaupala celo, da se je nosečnosti poskušala znebiti s pitjem terpentina). Deklica si je kljub temu dolgo prizadevala za naklonjenost in odobravanje svoje hiperkritične matere – kompleksni odnos v filmu najbolj zgoščeno poda Marijane: "Njena mama je bila ... kuzla." (Marijane Meaker, ki velja za eno od pionirk žanra lezbičnega šunda v petdesetih, je s Patricio Highsmith dve leti živela v zunajzakonski zvezi.)

Sorodna novica Od Hitchcocka do Ripleyja: Patricia Highsmith, ljubljenka filmske umetnosti

Film implicira, da tako temačnost v jedrih številnih romanov Patricie Highsmith kot tudi njena nezmožnost, da bi si ustvarila trajno, srečno ljubezensko zvezo, izvirata iz materine zavrnitve v zgodnji mladosti. Zaradi te ponotranjene krivde, ki ji jo je vcepilo otroštvo, tudi nikoli ni zmogla dokončati svojega drugega romana z lezbično tematiko, ki ga je nameravala izdati pod svojim lastnim imenom.

To, da 95-letna Marijane pred kamero spregovori o njuni ljubezni in dramatičnem razhodu, za gledalca podčrta, da vsi ti dogodki dejansko niso neka davna zgodovina – številni njeni akterji so še vedno živi. No, Meaker je medtem novembra lani umrla, prav tako kot tudi "velika ljubezen Patricijinega življenja", poročena Angležinja, zaradi katere se je pisateljica na neki točki preselila v Veliko Britanijo. Ker se je v zrelih letih pogosto zagledala v veliko mlajše ženske, lahko o svojih izkušnjah spregovorita še dve nekdanji partnerici, Francozinja Monique Buffet in nemška umetnica Tabea Blumenschein, ki je s "Pat" obiskovala iste šove kot denimo David Bowie, še en slavni tujec v Berlinu, potem pa ji je strla srce, ker se ni hotela preseliti z njo na podeželje. Iz njunih zgodb razberemo podobo Patricie kot ženske, ki se je hitro globoko zaljubila in bila v ljubezni vedno znova razočarana; v zrelih letih zaradi tega nekaj časa tudi ni bila sposobna pisati (dokler je ni iz depresije, uganili ste, potegnila nova ljubezen.)

Treba je povedati, da vse to nizanje spominov vseeno ne ponudi nobenega pravega vpogleda v dinamiko ali (dis)funkcionalnost Patricijinih zvez: zdi se, kot da se vse sogovornice držijo maksime De mortibus nil nisi bene. Vse lepo in prav, a izhodiščna premisa filma tako učinkuje rahlo neiskreno, in samo še bolj do izraza prihaja vse, kar je bilo iz dokumentarca izpuščeno. Je šlo res za izjemno specifičen fokus pripovedovanja – ali pa za namerno slepo pego? Vitija razume, da antisemitizma in ljudomrznosti ne more zares opravičevati, zato ju priročno pomete pod preprogo kot neprijeten, a skoraj neobhoden stranski učinek starosti (!).

Film je najuspešnejši, ko odlomke pisanja spretno preplete s prizori iz najslavnejših filmskih ekranizacij (res vas bo prijelo, da bi si še enkrat ogledali Nadarjenega gospoda Ripleyja); prijem podčrta psihološko niansiranost likov, ki je pritegnila številne velike cineaste, od Hitchcocka in Wendersa pa do Anthonyja Minghelle in Todda Haynesa. Patricia Highsmith je figura, vredna literarnega priznanja in obravnave, in to ne bi bilo nič manj res, če bi jo naslovili kot večplastno, čeprav morda kontradiktorno osebnost, ne pa v žanru hagiografije.

Ocena: 3,5