Če je bila v središču filma Naš vsakdan meščanska sarajevska družina, ki po razpadu znova skuša najti skupne niti, je v središču pozornosti Sina spet družina srednjega sloja z dvema pubertetnikoma, od katerih je starejši Arman posvojen. Posvojitev in sinov težavni odnos do tega dejstva sta izhodišče filma in predstavljata osrednjo težavo, s katero se sooča Arman in se, ko zgodba steče, zaradi nje zapleta v različne, za vso družino težavne situacije.

Armana je odigral Dino Bajrović, drugače v filmu nastopajo tudi Uliks Fehmiu, Emir Hadžihafizbegović in Jasna Ornela Bery, ki smo jih videli že v prvencu Ines Tanović. Režiserka je, zanimivo, povedala, da pravzaprav vse svoje filme do zdaj na neki način dojema kot zgodbe iste družine. V stranski vlogi tokrat nastopi tudi slovenski igralec Jernej Kogovšek.

Sorodna novica Sin: portret sarajevske generacije Z na spletni platformi Art kino mreže

Sin tematizira družinske odnose, pa tudi odraščanje v sodobnem Sarajevu, še vedno zaznamovanem z brazgotinami jugoslovanske vojne. V ospredje postavi razpoke med generacijami, ki so delno prav tako pogojene z doživetjem vojne starejših članov in s povsem drugačnimi preizkušnjami, kakršnim je izpostavljena mlajša generacija. Režiserko pri tem zanima predvsem razmeroma dobro preskrbljeni srednji sloj, ki pa poskuša svojim otrokom omogočati veliko več, kot si lahko zares privošči. Film je posnet v zmerno dolgih kadrih (za filmsko fotografijo je poskrbel Mitja Ličen), ki pa gledalca namerno ves čas držijo na razdalji do glavnega lika in njegovih dejanj.

Arman je v obdobju odkrivanja samega sebe – k temu spada predvsem to, da mora sprejeti spoznanje o svoji posvojenosti in vednost, da njegova prava mama noče imeti stikov z njim. Odraščajoči fant v svojem vsakdanu – spoznamo ga v zadnjem letniku srednje šole – sprejema vrsto nepremišljenih odločitev, obenem pa se trudi vzpostaviti odmik od svojih staršev in njihovega načina življenja.

S tega vidika je tipičen pubertetnik. Ines Tanović je dobro pokazala njegov bes in občutek nemoči in na drugi strani bes in nemoč staršev, ki poskušata narediti vse, da bi bilo družinsko življenje bolj harmonično, vendar ne najdeta pravega načina.

Film je lepo uokvirjen v dva kadra vožnje. Začne se z vožnjo na letališče v taksiju, z negotovim Armanom, ki išče potrditev svojega obstoja nekje zunaj in te ne najde, konča pa se z njim, ko že vozi svoj avtomobil. Vzel je torej vajeti oziroma volan v svoje roke, nekaj stvari je spoznal, sprejel, in se pelje, tako se vsaj zazdi iz njegovega zdaj vedrejšega pogleda, v svetlejšo prihodnost.

Iz oddaje Gremo v kino.