Na čelu četrtega dela franšize se vrača Novozelandec Taika Waititi, ki je s prejšnjim filmom v suhoparno franšizo vdahnil krvavo potrebno samoparodijo. Ljubezen in grom je, pod črto, samo hiperaktivnejša nadgradnja Ragnaroka: več šal, več situacijske komike, več Taike – na papirju vse to zveni super, v živo pa ta kakofonija začenja delovati malce prisiljeno. Če je bil prejšnji film nebrzdan, nepričakovan sunek anarhije, se je pri tem težko znebiti občutka, da so skušali s čim bolj podobnimi prijemi poustvariti enako magijo. Ampak duhovit ne moreš biti na silo – niti, če vpelješ par kričečih koz.
Chris Hemsworth, ki je svoj dar za komedijo trdno zasidral v vloge topoumnih, a dobronamernih lepotcev, prav tako uporabi preizkušeni recept – a obenem od gledalcev pričakuje, da bomo Thorove introspektivne trenutke in srčne rane lahko jemali stoodstotno resno.
Če so bogovi večni, najbrž ne morejo zapasti v krizo srednjih let? Kakor koli že, v uvodni etapi je naš junak (Hemsworth) izgubljen v vesolju: odkar je izgubil domači planet, zaledje Maščevalcev, punco in brata, nikakor ne najde trdnih tal pod nogami. Njegove rane niso več sveže, le podplat je koža čez in čez postala: Thor se boji ljubiti, (za)upati, hrepeneti. Zato tudi njegov odnos s priložnostnimi soborci, Varuhi galaksije, ostaja površinski.
Sledijo manjši kvarniki v zvezi z vsebino filma.
Thorovi nekdanji punci, dr. Jane Foster (Natalie Portman), medtem na Zemlji ne gre bistveno bolje: zbolela je za rakom, ki je napredoval do četrtega stadija, in ozdravitev zanjo ni več realna možnost. V rokavu ima samo še "vikinški adut" – občutek, da jo k sebi kliče čudežno kladivo Mjölnir, ki lastniku prinese moč in zdravje.
Ostale praznine v zgodbi moramo zapolniti sami, kajti ko bomo Jane videli naslednjič, bo to že v bitki in vihteč slavno orožje; njeno preobrazbo v Mogočnega Thora film v celoti preskoči. Glede na to, da je Jane zdaj polboginja in superjunakinja – da niti ne omenjamo, da bo ključnega pomena za razplet zgodbe – bi si vendarle verjetno zaslužila nekaj več ekspozicije.
Thor in Thor – torej Thor in Jane – morata po hitrem postopku prebroditi nelagodje srečanja z nekdanjim, kajti kliče ju bojno polje: po svetovih rovari nov sovražnik, "Klavec Bogov" Gorr (Christian Bale), nekoč navaden smrtnik, ki se je po smrti hčerke podal na misijo uničenja vseh bogov. Naslednja na njegovem spisku so asgardska božanstva, ki jih v bitko zvabi tako, da ugrabi otroke Novega Asgarda, ki mu zdaj vlada Valkira (Tessa Thompson).
Baleov pristop k filmu je tako drugačen od preostale igralske zasedbe, da se na trenutke zdi, kot da niso brali istega scenarija. Na prvi pogled je sicer videti kot statist iz Ceste besa, a je s svojo značilno intenziteto več kot prepričljiv blaznež – in njegov nietzschejanski argument o smrti bogov premore določeno ... logiko.
Prav ima Gorr denimo v tem, da od bogov pogosto ni nobene prave koristi: Thor, Korg (Taika Waititi), Jane in Valkira so se po pomoč obrnili na Vsemogočno mesto, "centralo" bogov, ki ji vlada porejeni, hedonistični Zevs (Russell Crowe se v vlogi več kot očitno zabava). Očaca zanima predvsem načrtovanje naslednje orgije, na tegobe "nižjih bogov" se preprosto požvižga – kam bodo torej v tej hierarhiji padli šele ljudje!
Marvelova mašinerija veleva, da mora biti vsak Thor pač intergalaktična pustolovščina, Taiko Waititija in Jennifer Kaytin Robinson, ki sta napisala scenarij, pa očitno veliko bolj zanima tema protagonistove osebnostne rasti in soočanja z izgubo; rezultat tega trenja je film brez jasnega fokusa. Presenetljivo dobro se obnese vrnitev Natalie Portman, ki je v prvih dveh delih (2011, 2013) zbujala vtis neprostovoljne talke v superjunaški mašineriji – tokrat je oskarjevka s srcem veliko bolj pri stvari, najbrž zato, ker je njen lik končno dobil nekaj vsebine. Osrednji romantični odnos filma kljub temu, kot v večini tovrstnih blockbusterjev, ostaja precej prazen in zgolj v funkciji napredovanja zgodbe.
Kemija med osrednjimi liki je odlična, prav tako posamezne epizodne vlogice in skeči, manjka le neko izrazito avtorsko stališče (onkraj stresanja šal), ki bi vse skupaj povezalo v celoto. Morda pa nas je Waititi s kopico projektov samo razvadil in od Thora ni bilo pošteno pričakovati, da bo po simpatični odbitosti primerljiv denimo s serijo Naša zastava pomeni smrt. Waititi rad tematizira – in spodkopava – predstave o tradicionalni moškosti, kar mu delno uspe tudi tukaj: Thor idejo, da bi ga lahko v asgardskem panteonu nadomestila ženska, sprejme veliko bolje, kot jo bodo najbrž številni gledalci. A še vedno je Janein zgodbeni lok v končni fazi samo podpora zgodbi izvirnega, ("pravega"?) Thora, kar negira domnevno feministično reinterpretacijo koncepta superjunaka_inje.
Kakšno je torej mesto Ljubezni in groma v mozaiku Marvelove "4. faze", kako se Thorova zgodba vključuje v širšo sliko? Občutka, da smo del nečesa večjega, da se nezadržno približujemo soočenju s Thanosom, kar je bil vezivo tretje Marvelove faze, ni za zdaj nadomestilo še nič primerljivega.
Ocena: 3,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje