Pred dobrimi petimi leti, ko še nismo vedeli, da imamo opravka s prihodnjo franšizo, nas je Tiho mesto popeljalo v distopični svet bližnje prihodnosti, v katerem orjaške bogomolke iz vesolja, hiperobčutljive na zvok, v hipu izsledijo in zmrcvarijo vsakogar, ki je povzročil še tako majhen hrup. Film je bil minimalistična, učinkovita grozljivka, delno tudi zato, ker ni posvečal pozornosti zakajem in kakojem predzgodbe, ampak nas je potisnil naravnost v stresen položaj. Sledilo je večje, veliko bolj bombastično nadaljevanje, ki je vneslo pridih znanstvene fantastike in nakazalo razsežnosti svetovne kataklizme.
Če smo v prvih dveh filmih spremljali družino Abbottovih, ki so morali preživeti na podeželju zvezne države New York, se zdaj s popolnoma drugimi liki vračamo v trušč in hrušč metropole. Že podnaslov tretjega filma – Prvi dan – sicer obljublja predzgodbo, a ne obetajte si zgodbe o tem, "kako se je vse v resnici začelo". Tiho mesto s svojim tretjim delom ponuja variacijo že videnega, torej zgodbo o preživetju in empatiji v distopičnem svetu, ne osvetljuje pa tega, kaj je pripeljalo do invazije Nezemljanov. Verjetno bi si na tej točki že želeli malo več "grajenja sveta" in kontekstualizacije, da bi vesoljci lahko postali še kaj drugega kot samo vreščeč vizualen šok. Vsakomur, ki pozna prejšnja dva filma iz franšize, se bo vse skupaj zdelo tematsko in idejno rahlo postano. Ima pa Prvi dan veliko, nezanemarljivo prednost v primerjavi s predhodnikoma: Lupito Nyong'o v glavni vlogi.
Film, ki ga je napisal in režiral Michael Sarnoski, izhaja iz precej neobičajne premise: Kaj, če nimaš nobene motivacije, da bi apokalipso dejansko preživel? Zaplet je v tonu podoben biseru Sarnoskega z Nicolasom Cageem v glavni vlogi, Pujsa (2021): tam je bil protagonist obseden z maščevanjem svoje izginule pujse, njegova misija pa se je razrasla v melanholično alegorijo izgube in osamljenosti. Tokrat je Samira (Lupita Nyong'o) obsedena s kosom pice. Zadnje mesece (tedne?) svojega prekratkega življenja bolnica z rakom preživlja v hospicu na obrobju New Yorka. Sam je (z razlogom) zagrenjena, cinična in odljudna; njen edini prijatelj je lisasti mačkon Frodo. Ko se njena terapevtska skupina odpravi na ogled marionetne predstave v mesto, se jim pridruži z zelo jasno "stransko misijo": namenila se je do picerije, kamor je otroštvu hodila z očetom.
Izkaže se, da je to obenem Dan D, trenutek invazije, ki bo naredila konec človeštvu, kot ga poznamo. Samire to ne bo odvrnilo: medtem ko se panične množice poskušajo prebiti do evakuacijske točke (ljudje so pred neplavalskimi demogorgoni varni na morski gladini), se ona po apokaliptično opustošenih ulicah prebija v nasprotni smeri, proti Harlemu. Zaveda se, da ji dolgoročnega preživetja pač ni treba načrtovati. (Sarnoski absolutno nobene pozornosti ne posveti vprašanju, kako in kdaj je človeštvo ugotovilo, da se pošasti odzivajo samo na zvok.
Na poti Samira spozna Erica (Joseph Quinn), Britanca, ki ga je kataklizma popolnoma odrezala od znanega sveta. Eric je tako osamljen in izgubljen, da se Samiri ne bo pustil odgnati; priključi se njeni misiji iskanja pice. Novo prijateljstvo je humano jedro zgodbe. Samirina usoda, ki je obsojena na nesrečen konec, v sebi nima prave napetosti, ki bi pripoved gnala naprej, zato je pred Ericom naloga, da odkrije svojo lastno voljo za preživetje.
Nenavadno trojico zaokroži Frodo, ki ima za mačka tako rekoč nadnaravne sposobnosti preživetja. Postaviti prisrčno žival v skrajno nevarno situacijo se morda na prvi pogled zdi kot cenen prijem žanra, a Sarnoski je že s Pujso dokazal, kakšen pomen pripisuje odnosu med živaljo in "njenim" človekom: Frodo ni samo rekvizit, Frodo je polnokrven član odprave.
Glede na to, da je franšiza konceptualno zasidrana okrog zvoka (oziroma njegove odsotnosti), bi si želeli, da bi se scenarij bolj ukvarjal s tem, kaj pomeni utišati mesto, ki vsakodnevno bobni pri 90 decibelih (kot nas informira uvodna špica). Prvo Tiho mesto je neprimerljivo bolj disciplinirano sledilo imperativu grobne tišine, po čemer je grozljivka tudi tako zelo izstopala iz žanrske ponudbe. Zdi se, da zadnja dva dela franšize samo iščeta načine, kako bi liki še vseeno lahko govorili (na primer pod hrupom nevihte in grmenja).
Edina oseba, ki Prvi dan povezuje s prejšnjima dvema filmoma, je Henry (Djimon Hounsou), a je prisoten le kot stranski lik: o tem prvem poglavju njegovega preživetja ne bomo izvedeli praktično ničesar. Henryja scenarij vključi kot pomežik poznavalcem franšize, sicer pa se v celoti osredini na Samiro in njeno vrnitev k izviru. Bolj kot klasična srhljivka je Prvi dan tako zgodba o tem, kako živeti in kako skrbeti za sočloveka v situaciji, kjer ni pravega upanja na končno preživetje.
Prvi dan je uspešen film kot niansirana, melanholična karakterna študija, manj učinkovit pa je kot grozljivka: Sarnoski ni mojster grajenja napetosti, ki jo še dodatno spodkopava zdravstvena diagnoza naše protagonistke. V režiji in konceptu akcijskih prizorov ni ničesar zares izvirnega, je pa veliko vizualne elegance v razbarvanih kulisah razrušenega New Yorka, kjer so edini barvni poudarki pljuski zasušene krvi. (Na trenutke je sicer opazno, da je bil film posnet v londonskem studiu.) Očitno je, da Prvi dan – v nasprotju z večino filmov v številko 3 v naslovu – ni bil samo produkt cinične molže stare uspešnice, ampak projekt z resno umetniško ambicijo. Vseeno pa se je težko znebiti grenkega priokusa: John Krasinski (avtor franšize in režiser prvih dveh filmov) je imel priložnost, da Tiho mesto 1 pusti kot skoraj popolno, zaključeno celoto, kot lepo zaokrožen konceptualen film. Vse drugo je, roko na srce, odveč.
Ocena: 3
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje