Psihopatski desničarski skrajnež Anders Breivik je najprej sprožil bombo v vladni palači v Oslu, nato pa se je odpravil na strelski pohod po bližnjem otoku Utøya, kjer so taborili mladi socialisti, in jih 69 med njimi brez usmiljenja pobil.

Še pred ogledom filma, ki nosi naslov Utøya, 22. julija, se pojavi načelni pomislek, na kakšen način se spominjati tragičnega dogodka, kar kažejo tudi dolgotrajne polemike okoli predlogov obeležij na Norveškem. Na prvem mestu so tu osebne tragedije žrtev in njihovih svojcev. Gre za popolnoma neopravičljivo dejanje in nenadomestljivo izgubo mladih življenj, seveda pa ne gre prezreti širšega družbenega okvirja soočenja s skrajnim nasiljem. Tu nastopi tudi vprašanje umetniške obravnave dogodka: kako najti razmerje med dokumentarnim in fiktivnim, med estetiko in etiko. In ne nazadnje se pojavi celo dilema, ali ne doseže z vsako reinterpretacijo zločina, sploh v tako priljubljenem mediju, kot je film, Breivik na neki način svojo potrditev ...

Avtor filma Erik Poppe se je v svojem pristopu odločil za perspektivo ene od udeleženk tabora in tako kamera v na videz enem neprekinjenem posnetku spremlja v realnem času slabe ure in pol najstnico Kajo, ki skuša pred napadalcem obenem zbežati, se skriti in si rešiti življenje, in v kaosu, ki je po prvih strelih zavladal na otoku, najti svojo mlajšo sestro.

Skrivnostni strelec je ves čas nevidna, a še kako resnična grožnja, in namen avtorjev je bil predvsem posredovati to intimno grozo. Čeprav kamera v gibanju, ki ves čas sledi Kaji, ustvarja dokumentaren vtis, avtorji nimajo pomislekov ob uporabi nekaterih prijemov iz grozljivk oziroma žanrskih rešitev. Paradoksno se zdi, da je zastranitev v vživljanju že sámo tehnično oziroma izvedbeno mojstrstvo "filma enega kadra", čeprav je cineast Samuel Fuller rekel, da bi resnično poustvaritev vtisa vojnega stanja lahko dosegel samo, če bi nekdo dejansko streljal nad glavami gledalcev.

Da bi se avtorji filma izognili očitku eksploatacije tragedije, na koncu filma sledi pojasnilo o vzponu desničarskih gibanj, kar naj bi filmsko delo upravičilo za nazaj. Vendar ta priokus ostaja; morda predvsem zato, ker je človeško tragedijo takih razsežnosti, ki je spoj banalnosti zla, nepojmljive blaznosti in kompleksnih podtonov, preprosto nemogoče ustrezno zajeti.