Film na žalost ne funkcionira zares niti kot komedija niti kot distopija.

Celovečerec, za katerega je Bong scenarij napisal po predlogi romana Edwarda Ashtona Mickey 7, je postavljen v ne-tako-zelo-oddaljeno prihodnost leta 2054, ko smo ljudje v gonji za naravnimi viri očitno začeli kolonizirati vesolje. Mickey Barnes (Robert Pattinson) se je na Zemlji v škripce in nepoplačljivo visoke dolgove spravil s propadlim projektom pekarne makronov; s poslovnim partnerjem Timom (Steven Yeun) jima ne preostane drugega, kot da pred upniki z motorno žago in morilskimi nameni pobegneta s planeta.

Kljub komičnemu tonu je premisa zgodbe skrajno temačna: ko prispejo na ledeni planet Niflheim, mora Mickey, ki ni zares prebral drobnega tiska v svoji zaposlitveni pogodbi in se posledično prodal v suženjstvo, začeti svojo mukotrpno službo. V imenu raziskav bo prestajal eno bolečo smrt za drugo, pri čemer znanstveniki njegove spomine nalagajo na trdi disk in jih vsakič znova vstavijo v naslednjo različico telesa, ki jo "natisne" nekakšen 3D tiskalnik za kloniranje. Njegov bivanjski status postane: "Nadomestljiv"; svoje življenje (in smrti) je trajno daroval v imenu napredka. Kolonizatorji so lahko šele na podlagi številnih mukotrpnih smrti tega poskusnega zajčka razvili cepivo, ki ljudem omogoči preživeti v habitatu Niflheima. (Mimogrede: v nordijski kozmologiji je Niflheim zaledenela posmrtna dežela tistih, ki niso dočakali junaške smrti.)

Oh, in še nekaj: odljudni Niflheim je že poseljen planet. Kraljujejo mu "gomazljivci", kot avtoritarni, ultrakonservativni vodja človeške odprave Kenneth Marshall (Mark Ruffalo) imenuje lokalno favno. Ta bitja so nekakšni križanci med kočiči, francoskimi rogljiči in Demogorgoni, Marshall pa v njih vidi predvsem zalego, ki jo je treba izkoreniniti. Mickey 17 je vse prej kot subtilen film: ne morem zapisati niti, da je alegorija belske kolonizacije in podjarmljanja tujih civilizacij, ker te vzporednice na noben način ne zabriše ali parafrazira. V tem pogledu je film soroden uspešnici Don't Look Up Adama McKaya: pred nas postavi nabor butastih in škodljivih zlikovcev, ki so izposojeni naravnost iz resničnega življenja, in jih obravnava kot nekakšno metaforo in premeten podtekst.

Točno po tem ključu funkcionira lik Marshalla. Pompozni trinog je očitna satira Donalda Trumpa, ki se pri svoji psevdoreligiozni diktaturi namesto na Elona Muska opira na gospodovalno prvo damo Ylfo (Toni Collette); ta je obsedena z delanjem omak (v prenesenem pomenu: s tuhtanjem, koga in kaj bi se dalo zmleti v kašo). Mark Ruffalo se je po uspehu Nesrečnih bitij očitno zelo udomačil v registru abotnih in arogantnih karikatur. Njegova upodobitev v celoti ostaja na površini: na trenutke je komična, a ne pove ničesar vsebinskega o razlogih, zakaj tak absurdni osebek sploh lahko pride na oblast, še manj pa o strukturah moči, ki ga podpirajo. Če je satira zastavljena tako splošno, izgubi kakršno koli ostrino.

Mickey 17 reciklira in nadgrajuje teme, ki jih je Bong Joon-ho načel ne samo v Parazitu (2019), ampak (predvsem) v distopiji Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013) in v okoljevarstveni paraboli Okja (2017); zanimajo ga torej vprašanja kolonializma, kapitalizma, sistemskega izkoriščanja, pravic živali in uničevanja okolja, podčrtana z elementi situacijske komedije. V njegovi viziji sveta smo navadni smrtniki za kolesje kapitalizma dokončno postali "nadomestljivi": gola surovina, iz katere se da brez kakršnih koli posledic počrpati vso življenjsko energijo. Podoben status imajo v očeh sistema "gomazljivci", ne glede na to, da se izkaže, da so čuteča bitja s tesno povezano skupnostjo in moralno držo.

Bong je eden od velikih humanistov sodobnega filma: to, kako ravnamo s tujimi vrstami, veliko pove o naši lastni človečnosti, je ugotavljal že v Okji in zdaj še podčrtal v Mickeyju 17. Na žalost pa film ne seže onkraj te izhodiščne premise: bolj kot z razvijanjem idej se ukvarja s slikanjem distopičnih grozot avtokracije. Ne gre toliko za poziv k akciji, prej za groteskni sprevod najhujšega, kar človeštvo lahko ponudi.

Robertu Pattinsonu ni treba igrati ravno 17 različnih likov: prvih 16 Mickeyjev odpišemo v površni montaži smrti, zgodba pa se zgosti okrog Mickeyja 17 in Mickeyja 18, ki po pravilniku vesoljske odprave sploh ne bi smela soobstajati. (Odgovorni so številko 18 natisnili, še preden je bila smrt številke 17 potrjena.) Pred okolico morata torej skriti svojo podvojenost in nekako preživeti – ko uzre svojo zrcalno kopijo, Mickey ozavesti, da večno prerojevanje vseeno pomeni (dokončno) smrt za posamezne različice njegove biti.

Mickey 17 je naiven in mevžast, Mickey 18 veliko bolj agresiven in mejno psihopatski; njuna (skupna) punca, Nasha (Naomi Ackie), ju razlikuje kot "blagega" in "pekočega" Mickeyja. (Pattinsona je zabavno videti v zanj netipični vlogi zgube, ki se človeku zaradi svoje usode sicer smili, a mu gre tudi hudo na živce. Predstavljajte si tipičnega protagonista filmov Woodyja Allena, ampak z nižjim IQ-jem.) Ne gre za vprašanje, kdo je izvirnik in kopija – oba sta fotokopiji že davno mrtvega izvirnika, ki ju druži enaka spominska banka in želja po preživetju.

Ko se film, ki bi ga bilo treba v montaži oklestiti za vsaj pol ure, končno prikobali do odjavne špice, se je težko otresti grenkega priokusa arbitrarnosti: po neskončnih meandrih in ponovitvah se konflikti tega "hrabrega novega sveta" razrešijo lično in prisiljeno optimistično. Svet smo rešili, a predvsem po spletu naključij in junaštva izjemnih posameznikov.

Bong je iz svojih prejšnjih del ohranil kategorično obsodbo obstoječega družbenega reda, ki pa je v Mickeyju 17 pokopana pod baročnim presežkom (sicer kakovostnih) posebnih učinkov in groteskne teatralnosti.

Po neuradnih podatkih je film stal 150 milijonov dolarjev: najbrž smo kljub vsemu lahko hvaležni vsaj za to, da je bila industrija za spremembo pripravljena vreči toliko denarja v nefranšizni, avtorski izdelek (brez enega samega Marvelovega lika). S svojo novopridobljeno komercialno slavo je režiser torej dobil proračun za blockbusterske eksplozije in spolirane doppelgängerje, malce brezbrižen pa je postal do razdelane miselne strukture, ki je od nekdaj vdihovala življenje njegovim podobam.

Ocena: 3-