To sicer ne pomeni, da Vzpon Skywalkerja ni gledljiv film in da bežne vrnitve nekaterih kultnih likov niso dobrodošle – pomeni le, da film ne doseže svojega potenciala.
Vzpon Skywalkerja je bil že pred svojim nastankom v težkem položaju – najbrž nikoli ne bi mogel osrečiti prav vseh. Po eni plati je imel nehvaležno mesto naslednika najspornejšega dela nove trilogije Vojne zvezd, Poslednjega jedija, po drugi plati pa je moral končati "sago Skywalkerjev", rdečo nit najuspešnejše filmske franšize vseh časov. To drugo nalogo film opravi korektno – težko pa se je znebiti občutka, da se namerno (in arogantno) požvižga na jasne iztočnice, ki jih je v svojem filmu nastavil Rian Johnson.
Se spominjate tistega osupljivega sklepnega prizora otroka z metlo (namesto svetlobnega meča), ki je nakazoval, da jedijevstvo mogoče ni pogojeno samo s Silo, ampak je v domeni vsakogar, ki se je pripravljen v imenu višje moralne avtoritete boriti na strani pravičnih? No, na to lahko mirno pozabite, ker ne dobi nobenega nadaljevanja. Sila je še vedno privilegij izbrancev – J. J. Abrams je z njo obseden do te mere, da jo pripisuje več in več likom, tudi tistim iz osrednje zasedbe, ki v preteklosti res niso kazali tovrstnih predispozicij.
Najbrž ni presenečenje, da je Vzpon Skywalkerja duhovno in idejno tesneje povezan s filmom Sila se prebuja: oba sta bila v varstvo zaupana J. J. Abramsu, ki je imel že od samega začetka varno, do zaslužka korporacije Disney prijazno strategijo. Konstrukcijo Epizode VII je naslonil na ogrodje Novega upanja (Epizoda IV), Vzpon Skywalkerja pa je po tej logiki strukturiran kot Jedijeva vrnitev, zaključek prve (posnete) trilogije Georgea Lucasa. Jasno je, da na ta način ni mogel zares brcniti v temo – škoda je le, da je izpustil priložnost za malo bolj tvegan, manj preračunljiv, a potencialno kulten film. To, kar je nastalo, ne spada niti med najboljše filme tega leta, kaj šele vseh časov.
Koliko je to povezano z gnevom, ki so ga na spletu predlani zlivali po Poslednjem jediju? Poglejmo samo najnazornejši primer: iz (ne)znanega razloga je mnoge razbesnel obstoj mehaničarke Rose (Kelly Marie Tran), ki se je v Poslednjem jediju igralski ekipi pridružila kot (domnevno) stalna članica, tudi zato, ker je bila takrat Rey večji del umaknjena od osrednje akcije. Abrams se je očitno zavedal, da Rose ne more preprosto črtati, ni pa ji hotel dati nobene teže ali pomena; ko je treba v boj, jo protagonisti eksplicitno odrinejo na rezervno klop. Je to kaj drugega kot avtorjevo udinjanje najbolj pritlehnemu segmentu proletariata, ki nikoli ni skrival svojih rasističnih in seksističnih teženj?
V recenziji načeloma ni kvarnikov, a če nočete vedeti ničesar, pred ogledom raje ne berite naprej.
Vzpon Skywalkerja se začne kmalu po dogodkih iz Poslednjega jedija. Kylo Ren (Adam Driver), ki je v prejšnjem filmu razčesnil vrhovnega vodjo Snoka, je zdaj na čelu militarističnega Prvega reda. A zdi se, da vendarle še ni čisto na vrhu prehranjevalne verige. "Mrtvi se oglašajo!" nas svarijo uvodne besede tistega kultnega ležečega zapisa na začetku. Iz odročnih kotičkov galaksije Vaderjevega vnuka nagovarja znan glas zlovešče avtoritete iz preteklosti; Kylo bo moral izpolnjevati njegove ukaze, kar naj bi pripeljalo do vpostavitve absolutne diktature Končnega reda. Duhovno je sicer še vedno močno povezan z Rey (Daisy Ridley), ki se medtem daleč stran z Leio vadi v jedijevskih veščinah.
Carrie Fisher so s pomočjo digitalne magije za ta film še zadnjič vrnili v življenje, kar je sicer ganljivo, a vseeno nezadovoljujoče. Jasno je, da bi cel film moral biti dostojanstveno slovo od Leie (tako, kot se je Epizoda VII poslovila od Hana in Epizoda VIII od Luka), česar zaradi igralkine prezgodnje smrti ni bilo mogoče speljati. V resnici Vzpon Skywalkerja z likom naredi veliko (glede na to, da ga je moral rekonstruirati iz materiala, posnetega za prejšnja dva filma), a je nemogoče spregledati, da je zgodba fragmentirana, kjer bi jo morala povezovati prav Leia.
Bolj kot kakršna koli osebnostna rast je v nadaljevanju pomembno izpolnjevanje serije manjših misij, ki vodijo do končnega soočenja. Spotoma razrešimo tudi dolgo neodgovorjeno vprašanje Reyinega porekla - vse, kar smo doslej vedeli o njenih starših, se izkaže za nerelevantno, saj nam Abrams na pladnju postreže popolnoma drugo genealogijo, ki je samo na pol smiselna, v celoti nepotrebna - in predvsem čista kopija življenjske zgodbe Luka Skywalkerja.
Akcijskih prizorov ne manjka, a se nobeden od njih niti slučajno ne približa spektakularni, poetični estetiki osrednjega soočenja v Poslednjem jediju. V dialogih ni praktično nobenega smisla za humor - edini približek temu je neskončno namigovanje na "veliki pogovor", ki se mora zgoditi med Rey in Finnom (John Boyega), a do njega nikoli ne pride; namesto tega Abrams zdaj v intervjujih razlaga, kaj je ostalo neizrečeno ...
Osrednja moška lika, Finn in Poe, sta bila v celi trilogiji skrajno nedosledno karakterizirana, kot da bi vsakokrat samo zapolnjevala priložnostne potrebe scenarija - šele v tretjem filmu se končno zdi, da se osrednji trije mladi akterji Odpora oblikujejo v večdimenzionalne osebe z medsebojno dinamiko, kakršno so imeli Luke, Leia in Han. Ampak to je premalo in prepozno. K sreči je kemija med Kylom in Rey še vedno močna in prav njuna interakcija je srce zgodbe.
Vojna zvezd je imela od nekdaj poseben status med filmskimi franšizami, a kako naj razumemo ceneni prijem, ki si ga Lucasfilm pod Disneyjevim okriljem očitno izposoja od Marvela? Eden od osrednjih likov zelo nedvoumno umre - dokler se malo pozneje ne izkaže, da je bila to samo slepa ulica. V resnici je bil na drugi vesoljski ladji, ali pa: pravzaprav njegov spomin ni dokončno izbrisan ... (In kar je še hujše: vse dogajanje zadnjih dveh delov je nadziral vrhovni negativec, za katerega nismo niti vedeli.) Takih zavajajočih trikov v maniri deus ex machina smo navajeni od Thanosa.
Poslednji jedi je mnoge razočaral, a če ne drugega, je bil to vsaj film, ki je razumel, da je Vojna zvezd matrica, skupek arhetipov, ki jim je treba dodajati aktualne izpeljave in relevantne interpretacije. Vojna zvezd je veliko več kot vsakokratno iskanje in eliminiranje orožja za razstreljevanje planetov. Ves čas govorimo o galaksiji daleč stran – v tej galaksiji so gotovo še druge postavitve, kot je vedno isti spopad med jediji in sithi?
V resnici nima smisla obupovati nad antiklimaktičnim sklepom franšize, ki je leta 1977 pretresla temelje Hollywooda. Nove filme dobimo že leta 2022. Vrhovni vodja je mrtev, naj živi Vrhovni vodja!
Ocena: 3,5.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje