Ti valovi – od francoskega in tajvanskega, pa vse do grškega, romunskega in navsezadnje tudi slovenskega novega filma – so sledili drug drugemu, vendar pa je takrat eno najlepših poglavij sodobne zgodovine avtorskega filma nedvomno spisala argentinska kinematografija.
Pod njenim okriljem se je izoblikovala velika in raznolika skupina ustvarjalcev, ki se je prežeta z duhom solidarnosti in kolektivnega boja za skupne cilje spopadla s skrajno zaostrenimi produkcijskimi pogoji. Ti so vladali v takrat skoraj bankrotirani državi s še vedno nezaceljenimi ranami, ki jih je družbenemu tkivu zadala represivna oblast vojaške hunte. Nastal je niz filmskih del, ki je osupnil mednarodno občinstvo. Spomnimo se imen, kot so Fernando Solanas, Pablo Trapero, Albertina Carri, Edgardo Cozarinsky in Lisandro Alonso. Ti avtorji so se naslanjali na bogato domačo tradicijo, a se tej tradiciji hkrati niso pustili omejevati; ustvarjali so izhajajoč iz lastne intime in družinskega okolja, a so prav tako znali ostro zarezati v družbeno tkivo in skozi svoja dela ponuditi širšo družbeno sliko.
Med temi avtorji je prav poseben položaj zavzela Lucretia Martel, saj se je že kmalu izkazala za nadvse samosvojo ustvarjalko. V svojem delu je združila vso raznolikost estetskih in idejnih teženj novega argentinskega filma. S trilogijo Salta, poimenovano po svojem domačem kraju, se je lotila izrazito avtobiografskih in intimnih tem: v središču Močvirja je bil občutek nemoči ob propadanju kmetije; v Svetem dekletu je šlo za spolno prebujanje najstnice v represivnem religioznem okolju; v Brezglavi ženski pa za eksistencialno krizo ženske v srednjih letih.
V vseh teh delih pa je prav tako zajeta širša družba. Avtorica je z njimi zastavila izrazito družbena in politična vprašanja: od vprašanja vloge spolov, patriarhalne ureditve argentinske družne do vloge kolektivnega spomina v družbi, ki je preživela diktaturo. In navsezadnje je Lucretia Martel vse svoje filmske pripovedi razpela med suhoparnim realizmom in čarobnostjo južnoameriškega magičnega realizma.
A nato je režiserka za dolgih devet let obmolknila in šele lani znova vzniknila z delom Zama, ki je v teh dneh začelo gostovati tudi v domačih kinodvoranah. In čeprav se je zdelo skoraj nemogoče, smo z njim na neki način priča ponovnemu odkrivanju Lucretie Martel kot filmske ustvarjalke. V filmu nas namreč pričakajo številne, celo presenetljive novosti za njeno filmsko ustvarjanje. Že to, da se je prvič oddaljila od svoje Salte in se podala v povsem drugačen svet; da se je prvič lotila kostumske drame; zgodbe poleg tega ne umešča v neposredno sedanjost, temveč daleč v preteklost, v pozno 18. stoletje; in navsezadnje, da je osrednji lik prvič moški.
Zama je priredba istoimenskega romana Antonia Di Benedetta, ki pripoveduje o kolonialnem uradniku Zami. A tako priredba kot tudi pripoved sama sta izrazito samosvoji. Pravzaprav zelo značilni za Lucretio Martel. Še vedno se pred nami prepletajo intima in širša družbena slika, resničnost in namišljeno, realizem in magija. Skratka, priča smo filmu v njegovi najčistejši obliki.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje