V smislu, da so skozi številne permutacije in pretrese, ki so jih doživljali predvsem zaradi menjav pevk, kljub resnim dvomom in težavam vedno znova pristali na nogah in korakali dalje, presenetljivo zvesti sami sebi.

Dokumentarni filmski organizem je sestavljen nekako dvotirno; na eni strani iz pretežno koncertnih posnetkov skupine Tabu, tako arhivskih kot tistih novejših, in na drugi strani iz izjav osrednjih članic in članov glasbene skupine ter njihovih sopotnikov, med katerimi imata osrednjo vlogo glasbeni producent Žare Pak ter zgodovinar in pevec – recimo temu prijateljsko-konkurenčne skupine Mi2 – Tone Kregar. Zgodba Tabujev sledi večinoma kronološki logiki oziroma finim odtenkom, ki so jih zvočnemu, vizualnemu in vsebinskemu koloritu skupine prinesle s svojimi osebnostmi pevke Nina Vodopivec, Tina Marinšek in Eva Beus. Tako se na koncu izkaže, da to pretežno moško ekipo ključno določajo prav njene prve dame in energija, ki jo vnašajo v delovanje skupine in predvsem njene nastope.

Avtor, ki stoji za zgodbo o bendu Tabu, je Rudi Uran, samonikli in produktivni filmski ustvarjalec. Pred štirimi leti smo si lahko ogledali njegov dokumentarec KDO=Mi2?, ki je z nekakšno šarmantno ležernostjo, za katero pa je stalo veliko truda, dela in pridobljenih posnetkov, pokukal v ozadje že omenjene skupine. Če potegnemo vzporednico, je bilo očitno pri Tabujih za konstrukcijo dokumentarca na razpolago manj materiala, čeprav so se po mnenju Kregarja prav oni že od začetka bolj trudili za celostno zvočno in vizualno podobo.

Vseeno lahko sklenemo, da je film Zgodba za jutri: Tabu korekten in kompetenten portret, ki z dolžino ravno zadošča celovečernemu formatu. Zgolj predvidevam, da bi lahko kakšno dodatno informacijo in novo spoznanje prinesel tudi siceršnjim poznavalcem skupine. Ob tem ponuja na priljuden način tudi uvid v delovanje enega od ključnih delov domače glasbene scene; predvsem pa film prek kemije med skupino in občinstvom ter z njihovim vztrajanjem kljub težavam poudarja simpatično vitalnost.